Vsem vpletenim ob podpisu dokumentov, ki bodo omogočili plačno reformo, je vidno odleglo. Po dveh letih pogajanj je prenova plačnega sistema v javnem sektorju podčrtana. To je šele prva reforma od številnih, ki jih je Golobova vlada v zanosu volilne zmage največje koalicijske stranke v začetku svojega mandata napovedala. Ali bo tudi zadnja, bo jasno v prihodnjem letu in pol, ko bi, tudi zaradi zavez v načrtu za odpornost in okrevanje, morali skozi vse potrebne postopke spraviti še vsaj reformo zdravstvo, ki so jo izpostavljali kot osrednji cilj te vlade, in pokojninsko reformo.
Prenova plačnega sistema je bila, potem ko je vlada plačno popuščala sindikatom glede na njihovo moč in vladne kalkulacije, hkrati pa so bili določeni poklici močno podplačani, zaradi česar se je javni sektor praznil, nujna. Po dolgotrajnih pogajanjih si vlada, ki se ne more ravno hvaliti z dosežki, ni mogla privoščiti padca reforme. Ne nazadnje javni sektor pomeni 188-tisočglavo volilno telo. A ob načinu vladnega delovanja ni pričakovati, da bi ji njena uveljavitev bistveno izboljšala podporo. Četudi je premier Golob v nagovoru sindikalistov vzneseno opletal o zgodovinskosti trenutka in dosežka.
Zavrnitve si niso mogli privoščiti niti sindikati. Članstvo jim po tako dolgem čakanju na plačne premike, četudi postopne, tega ne bi odpustilo.
Plačna reforma bo vsem prinesla višje plače. Za koliko, je odvisno od tega, v kateri plačni razred je uvrščen javni uslužbenec in za koliko se odpravljajo plačna nesorazmerja na njegovem delovnem mestu. Izračunali so, da v povprečju za 19 odstotkov. Za tiste, ki jim je delodajalec doslej doplačeval do minimalne plače, je dobra novica, da se jim bodo dodatki izračunavali od te osnove in bodo tudi pokojninski prispevki nekoliko višji. Da bi že morala biti plača slehernega vsaj na ravni minimalne, ne bi smelo biti predmet pogajanj, temveč samoumevnost.
Ne vlada ne sindikati si po dveh letih pogajanj niso mogli privoščiti, da reforma pade v vodo.
Ne glede na dobro voljo podpisujočih, del javnih uslužbencev ostaja nezadovoljen z izpogajanim. To ne more biti doba popotnica. Zlahka se lahko zgodi, da bodo prav ti že čez nekaj mesecev predstavili svoje zahteve po dodatnih dvigih ali drugih spremembah. Ker se bližajo volitve, bodo s tem vlado potisnili v dilemo popustiti ali ne. Nevarna igra, ki lahko ponovno zapelje v spiralo zahtev, ki so pokopale sedanji sistem. Postopni dvigi niso taki, da bi ustavili odhode iz javnega sektorja ali pritegnili bistveno več mladih v sistem, kar je bil eden od temeljnih ciljev. Za to so potrebni še drugi vzvodi.
Predvsem je vlada tokrat zamudila zgodovinsko priložnost, da bi izvedla reformo v njenem celovitem smislu. Ta je nujna. Ob posegu v plače so nujne spremembe, ki bi vodile v večjo učinkovitost, manj birokracije, spodbudno delovno okolje in večjo fleksibilnost prilagajanju potrebam po javnih storitvah. Predvsem pa v razumevanju zaposlenih in dejstvu, da je njihov delodajalec država. Nerazumevanje tega - nujno partnerskega vzajemnega odnosa - se je že pokazalo.
Če naštetega kljub napovedim ne bo, se lahko zgodi, da bomo še naprej drseli v smeri vse manj dostopnih in kakovostnih javnih storitev. S čimer še ena vlada odpira vrata zasebnemu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
