Včerajšnje sprejetje programsko-produkcijskega in finančnega načrta za ustvarjalce programov javnega zavoda ne prinaša nikakršnega olajšanja. Prinaša le skrb, kako v skladu s sprejetimi načrti in posledično z okrnjenim programom še vedno uresničevati javno poslanstvo. Ki pa ga, žal, marsikdo, med njimi tudi takšni, ki neposredno odločajo o podobi javne RTV, sploh ne pozna. Javno poslanstvo se namreč ne more meriti le z gledanostjo te ali one informativne oddaje, njegovo bistvo je drugje: izdaja pravljic, izobraževalne vsebine, dokumentarni program, priprava vsebin za manjšine, invalide in izseljence, če naštejem le nekatere.
Za prvo polovico prihodnjega leta lahko s stisnjenimi zobmi in z izjemnim naporom sodelavk ter sodelavcev te vsebine še obljubimo, kaj pa v prihodnje? Odgovor je jasen. Tudi to bo končalo v tabelah in na seznamih krčenja, racionalizacije, optimizacije in kar je podobnih pogosto preveč s populizmom posejanih besednih zvez. Zato se na tem mestu vprašajmo samo dvoje: spoštovana ustanoviteljica, kaj želiš od javne RTV in kako bomo skupaj to zagotovili? Tako, da boš vnovič preslišala opozorila o nujnih sistemskih rešitvah financiranja, pač ne. Tudi tako ne, da bomo v luči žarometov ponosa, ko dosežemo dogovor o višjih plačah, gladko požrli dejstvo, da jih nimamo s čim poravnati.
Mačehovskega odnosa smo sicer vajeni, a potem, spoštovana ustanoviteljica, povej na glas tudi, da te sistemske rešitve ne zanimajo, pa čeprav na račun tega, da so vse bolj okrnjeni načrti v bistvu le etapa v dlje časa napovedani sedmini po pogrebu javnega medijskega servisa. Da je ta temelj sodobne demokratične ureditve, pa danes tako ali tako zanima le še malokoga.