Uroš Esih
Za razumevanje stabilnosti vlade je treba razčleniti izjavo koordinatorja Levice Luke Mesca, da je Levica od včeraj v polni opoziciji. Gre za nič več ali nič manj kot za statusno (samo)opredelitev. Formalno je Levica zdaj verjetno res čista opozicijska stranka. Vsebinsko pa je Levica od opozicijskih strank, SDS, Nove Slovenije in SNS, oddaljena bistveno bolj kot od vseh koalicijskih strank, s katerimi je donedavna pogodbeno sodelovala.
SNS prekupčevalskega Zmaga Jelinčiča levičarji prezirajo. Predsednika vlade Marjana Šarca in druge koalicijske partnerje so že večkrat javno povprašali, ali imajo obraz, da bo proračunske dokumente za naslednji dve leti in s tem srednjeročno preživetje manjšinske vlade podprl tako kompromitiran in skrajen politik, kot je Jelinčič. Na retorično vprašanje odgovora seveda ni bilo. Je pa dobro znan. SDS in Nova Slovenija iz konservativnega in neoliberalnega kota slovenske politike pa Levici predstavljata naravnega ideološkega in političnega sovražnika. Sovražnik mojega sovražnika pa je moj prijatelj, vemo. Aktualne opozicijske stranke so za Levico sovražno okolje, neprimerno bolj kot pozicijske stranke, ki so ji kljub praktičnim razhajanjem ideološko vseeno precej bližje.
Levica, zdaj brez možnosti neposrednega vplivanja na vladno politiko, si v opoziciji ne bo mogla privoščiti, da v prihodnosti ne bi podprla tistih projektov vlade, ki bodo izboljševale položaj najranljivejših skupin. Odhod Levice v formalno opozicijo torej ni bil strateško premišljena odločitev, čeprav drugega izhoda po tem, ko so lok pogojevanj napeli do konca, niso imeli.
Levica bo imela v opoziciji precej bolj zvezane roke in slabši položaj, kot ga je imela doslej, ko je kot pogodbena podpora manjšinski vladi narekovala tempo dela vlada na nekaterih pomembnih področjih.
Tudi odgovornost za predčasne volitve, če ta nestabilno stabilna, predvsem pa za Slovenijo nenavadna konstelacija političnih sil ne bi vzdržala do pomladi 2022, torej do konca drugega predsedovanja Sloveniji Svetu EU, bo zdaj padla na Levico. Postala bo kolektivni strelovod za neuspehe koalicijskega peterčka, ki bo navznoter bil svoje bitke za kadre in vpliv v podsistemih. To bo Levici zniževalo rejtinge, napadi koalicijskih strank na račun njihove nezrelosti in neprevzemanja izvršne odgovornosti pa bodo onemogočili, da stranka seže kaj bistveno višje od parlamentarnega praga.
Tržno naravnane strukturne reforme, na primer zdravstva, kot jih zagovarjajo interesna združenja, v sodelovanju z Levico niso bile možne. S podporo SNS niso izvedljive. Za reformo zdravstva po meri zasebnih zavarovalnic so sicer voljni v Novi Slovenije, ki se želi deklarativno pomakniti v sredino. A sta se Šarec in Tonin v zadnjem času preveč oddaljila zaradi Knovsovega nadzora Sove, ki po mnenju Šarca izkazuje, da Tonin kot predsednik parlamentarnih nadzornikov obveščevalcev preveč izrazito politično ministruje Janši.
