Kdo je verjel v intervencijo oziroma mediacijo predsednika Boruta Pahorja? Organiziral jo je med napadeno STA in vlado, ki jo želi - poleg nje pa seveda tudi RTV Slovenija - brutalno disciplinirati. Je obstajal kak naivec? Morda, a predsednik države brez hrbtenice in avtoritete je bil lahek plen za premiera, ki ga je z blagohotnim sprejemom mediacije zgolj še enkrat postavil tja, kjer je na veliko vladno veselje že nekaj časa - za filtrom na instagramu. In samo tam. Agonija STA, kjer niti posredovanje predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen ni bilo uspešno, se torej nadaljuje, zdaj še z odstopom direktorja Bojana Veselinoviča. Novinarji in uredniki STA so se uprli, bojujejo se v tej podli in neenakopravni bitki, na javni radioteleviziji pa znova čakajo, kaj bo prinesla nova okupacija. In če k temu prištejemo še vdor trohistov na RTV Slovenija, protestniško obleganje medijskih hiš in napade na njihove ekipe, je slika popolna. Smo na začetku zadnjega stadija ofenzive vladajoče stranke na neodvisno novinarstvo.
In vse te ogabne in za moderno družbo nepredstavljive zgodbe imajo skupni imenovalec: stranko in vlado. Ta poskuša - ob bolj ali manj tihem soglasju NSi in SMC - z za demokracijo nesprejemljivimi prijemi prevzeti nadzor nad STA in RTV Slovenija. Že mesece na najbolj nizkotne načine napada in demonizira medije in novinarje in nanje ščuva že tako razdraženo javnost, nič kaj drugače kot njihov idol Donald Trump, ki je hujskaško povzročil nepredstavljivo - napad na Capitol Hill. Vdor na televizijo in vsakokratno pojavljanje naščuvanih protestnikov pred njo nista nič drugega kot napoved, da se bo podoben za demokracijo tragičen dogodek, kot je bil v ZDA, zagotovo zgodil. In tarča napada ne bodo nujno samo medijske hiše; seznam "sovražnikov" te vlade je namreč zelo dolg.
Koliko minut imamo še do prve smrti, predsedniki?
Pri tem seveda pridemo do številnih paradoksov trenutnega stanja medijev pri nas. Oblast se medijev loteva na način, kakršnega bi si še v prejšnjem sistemu težko zamislili. Za začetek so ustanovili partijska glasila, kar je že prva značilnost socialističnega režima. Nato so začeli pohod na medije, ki niso po volji vladajoče stranke. Druga kljukica. Zdaj smo že v fazi, kjer se ulica uporablja za obračune z "neposlušnimi", kar smo, ne tako dolgo nazaj, videli na začetku utrjevanja Miloševićeve oblasti v Srbiji. Nenehno ponavljanje, da so mediji vsega krivi, pa še lažejo, seveda, je žal obrodilo sadove. Če povzamemo: slovenska oblast, v kateri sedijo ljudje, ki naj bi nas v času osamosvojitve iz prejšnjega režima in Slobovih metod izvlekli, se, če govorimo zgolj o medijih, poslužujejo prav vsega, zaradi česar smo zapustili Jugoslavijo.
Verjamemo, da si oblast želi medijskih razmer, kakršne vladajo na Madžarskem in Poljskem. Kjer so vsi mediji naši, kjer nas nihče ne kritizira, kjer nam nihče ne gleda pod prste in kjer ni nadležnega nadzora. Kjer v medijih ni prostora za kritike, civilno družbo in opozicijo. To je bila dolgo nazaj realnost fašističnih in nacističnih režimov, kasneje pa tudi nekdanjih vzhodnih režimov, kamor države, dolgo zaklenjene za železno zaveso, znova drvijo. In kamor bi nas rada pospravila vlada. Za začetek s finančnim izčrpavanjem, kadrovskimi čistkami in ščuvanjem ulice.
Če je to začetek zadnjega stadija, koliko minut imamo še do prve smrti, predsedniki? Daphne Caruana Galizia. Jan Kuciak. Naj nadaljujemo?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
