Leto omejevanja pravic in svoboščin: Omejitveni ukrepi brez strokovnih argumentov?

V Sloveniji teče 148. dan, ko prebivalci, razen določenih izjem, med 21. in 6. uro ostajamo doma, sicer nam zaradi policijske ure grozi kazen. Policisti po vsej državi so v tem času zaradi kršitve policijske ure izrekli 3571 glob in 4198 opozoril. Če izhajamo iz predpostavke, da je bila vsakemu kršitelju izrečena minimalna globa, 400 evrov, je bilo izdanih za 1,4 milijona evrov glob. Glob zaradi kršenja prepovedi zbiranja ljudi, ki je prepovedano že skoraj pet mesecev, medtem ko je bilo prej delno omejeno, pa je bilo izrečenih za dobrih 765.000 evrov. Koliko dejansko je pobrala država, za zdaj ni znano, saj so lahko kazni tudi višje, poleg tega je tudi v teh primerih mogoče plačati polovico kazni. A ob kaznih, ki imajo tudi zastraševalen učinek in ki so največ ogorčenja sprožile, ko je policija kaznovala mariborske dijake, ki so z mirnim protestom zahtevali pravico do izobraževanja v šoli, dvome vzbujajo utemeljenost omenjenih ukrepov in poskusi utišanja ljudi, ki si še upajo javno izražati mnenje in opozarjati na kršitve pravic.

Zasledovanje legitimnega cilja

Vlada, tako kot vse druge omejitvene ukrepe, tudi delno omejitev gibanja in prepoved zbiranja utemeljuje s preprečevanjem širjenja nalezljive nove koronavirusne bolezni. Ker pa gre v obeh primerih za ustavno zagotovljeni pravici, so številni prepričani, da ne gre za sorazmerne ukrepe, v primeru policijske ure tudi, da ukrep traja nesorazmerno dolgo, zato so se najmanj štirje obrnili na ustavno sodišče. Enega od pobudnikov je podprla tudi Pravna mreža za varstvo demokracije, katere članica je pravnica Barbara Rajgelj, profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. "Ustava izrecno pravi, da se pravica do mirnega zbiranja lahko omeji, če to zahtevajo varnost države, javna varnost ali varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Pri tem oblast nima prostih rok za omejitev te pravice: vanjo lahko poseže le, če izkaže, da zasleduje legitimen cilj, posegi pa morajo biti primerni, nujni in sorazmerni. Popolna prepoved, ko jo je uveljavila naša vlada tako za spontane kot za prijavljene proteste, ni niti nujna niti sorazmerna," meni Rajgljeva in doda, da bi lahko vlada postavila pogoje, kriterije - podobno, kot to velja za verske obrede - po katerih je mogoče izvajati proteste.

"Zlasti če so druge oblike druženja dovoljene, je nenavadno, da je prepovedano prav tisto, kar z ustavo uživa največje varstvo," pojasnjuje Rajgljeva. Podobno so tudi za policijsko uro, katere uvedbe epidemiologi nikoli niso predlagali in podpirali, v Mreži prepričani, da je zaradi dolžine trajanja ukrep nesorazmeren. Minister za notranje zadeve Aleš Hojs, ki sicer vseskozi ponavlja, da bo policijska ura odpravljena, ko bomo v rumeni fazi, se pri tem sklicuje na prepričanje, da bi njena odprava prinesla nenadzorovano druženje v zasebnih prostorih. Pa čeprav epidemiologi v zadnjem času poudarjajo, da niso problem zasebna druženja, temveč širjenje okužb v delovnem okolju. "Policijske ure očitno nimamo zato, ker bi se bilo nevarno sprehajati po 21. uri, ampak zato, ker država ni vložila dovolj energije v iskanje rešitev za problem zasebnih druženj, ki so po nekaterih podatkih vsaj v določenih obdobjih bila vir okužb," kot možen razlog uvedbe vidi Rajgljeva.

Luksuz za 400 evrov

Pravnica opozarja, da je problem te vlade, "da svojih odločitev ne utemeljuje pred javnostjo, da se odloki iz tedna v teden podaljšujejo brez javno objavljenih strokovnih podlag. Filozof in profesor na mariborski filozofski fakulteti dr. Friderik Klampfer pa doda, da prav zaradi tovrstnega netransparentnega vladnega odločanja ni mogoče presojati, ali so ukrepi, ki bi jih morala pretehtati tedensko, še nujni, učinkoviti in sorazmerni: "Da za številne ni prepričljivih strokovnih razlogov, izvemo državljani od redkih epidemiologov, ki si upajo razmišljati na glas. Zmedeni, kontradiktorni in samovoljni protikoronski ukrepi pričajo, da se oblast v boju z epidemijo ne znajde, policijska represija pa, da se Janša boji reprize leta 2012, ko so ga prvič odnesli množični protesti."

V tej luči Klampfer izrekanje kazni ljudem, ne glede na to, ali ti s svojim ravnanjem ogrožajo javno zdravje ali ne, torej brez obvezne presoje konkretnih okoliščin, razume kot politiko ustrahovanja in odvračanja od protestov. "Kar je bilo še včeraj samoumevna pravica, je policijska represija spremenila v luksuz, ki si ga lahko privoščijo le redki. In zato raje ostanejo doma." Pa ne bi smelo biti tako. Kot poudarja Rajgljeva, je naša državljanska dolžnost, da na erozijo človekovih pravic opozarjamo ves čas. A prava pot ni izražanje ogorčenja z zapisi na družbenih omrežjih. "Ogorčenje je treba kanalizirali v politično organiziranje in aktivizem, ki edina lahko prineseta dolgoročne spremembe, in obenem zavarovati tistih nekaj od vlade neodvisnih državnih in civilnih ustanov, ki lahko edine še ustavijo ta stampedo," poudarja Klampfer, ki opozarja na dolgoročne škodljive učinke sprijaznjenja z omejevalnimi ukrepi.

"Policijsko uro bo oblast prej ali slej seveda prisiljena odpraviti, a ker smo se navadili z njo brez ugovarjanja živeti pol leta, bo prag tolerance ob naslednjem oblastnem suspenzu naših pravic že nekoliko višji. Samo upamo lahko, da nam bo izkušnja oblastne hoje po robu zakonitosti in čez tudi v poduk in svarilo in da bomo zato vsak prihodnji poskus raje zatrli že v kali. Ter da bomo državljani iz krize izšli pametnejši in bojevitejši in ne še ponižnejši in bolj vdani v usodo," poudarja filozof. Obenem opozarja, da bo za dolgoročno preživetje demokracije nujno okrepiti sistem zavor in ravnovesij, namenjen brzdanju ekscesov pobezljane izvršilne oblasti: "Ta je tokrat žalostno odpovedal na celi črti."