(LIMONADA) Poln dvomov zrem proti Emi 2022

Aleluja, čas je za nekaj novega. Ko že misliš, da bo na neki točki nekdo na Kolodvorski dvignil roke in po nizu mlačnih uspehov vse skupaj poslal v tri krasne, se Ema vrne na steroidih. Najprej maraton Ema Freš, nato pa še dva predizbora in en finalni večer prave Eme. Malo je manjkalo, pa bi morali uvoziti izvajalce iz tujine, saj je domačih za potrebe festivala skoraj zmanjkalo. Slovenci tako v novo evrovizijski sezono vstopamo z velikimi apetiti, ali bomo dobili kaj dobrega za jesti, pa bomo še videli.

Ko smo se nazadnje Emo šli z vsemi topovi, smo v kijevskem polfinalu zasedli 17. mesto od 18. Vsaj boršč je bil dober. Veliko rdeče pese, a malo točk. Naslednji dve Emi, 2018 in 2019, sta bili v obsegu skromnejši, a sta nas pripeljali v finale. Kar je, roko na srce, naše neambiciozno največje zadovoljstvo in osmislitev vsega. Sledili sta dve leti sokličevanja, polni svetega duha, želje po dobri uvrstitvi pa meso niso postale. Svet se medtem počasi sestavlja nazaj in zdi se, da je mogoče prav vse. Še pred nocojšnjim prvim polfinalom Eme 2022 so na spletu pristali kratki odlomki sodelujočih skladb. Za začetek mi je všeč, da smo se znebili tradicionalnega slovenskega refleksa, da je za vsako ceno potrebno posnemati to, s čimer so v preteklosti blestele druge države. Močno sem si oddahnil ob spoznanju, da v Torino očitno ne bomo pošiljali rock zasedbe, sestavljene iz čednih mladih tipov, oblečenih v skaj in s senčilom okoli oči. Tudi, da to niso Joker Out, sem si oddahnil. Obožujem jih, a svet ima od Måneskinov še vedno preveč nabliskane oči. Kakšno drugo leto pa na njih potihoma računam.

Vesel sem, da Emo 2022 vodi Bojan Cvjetićanin, peti element, najbolj brezhibno bitje slovenske scene zadnjih nekaj let, ki ga imajo hkrati radi princev željne najstnice, moški brez kompleksa krhke možatosti in porednih misli polne srednjeletnice. Obstaja sploh kdo, ki Bojana ne mara? Tip, ki s svojo naravno šmekersko nonšalantnostjo in wildovskim seksapilom s seboj nosi nikoli pozabljen urbani duh Videospotnic, bo dobil enakovredno družabnico. Melani Mekicar, najbolj naravno šarmantno, duhovito in simpatično nacionalkino voditeljico zadnjih nekaj let. Nehvaležno prižigam sveče, da se čim prej otrese polk in valčkov. Vem, globoko prizadeti ste ob tem stavku, a ostanite močni. Želel bi, da bi s svojo karizmo lahko bolje dosegla svojo starostno skupino, ki več ne gleda Malih sivih celic, za Štiri kovače pa je še premlada. In, prosim, nehajte postavno Melani oblačiti v ohlapne bleščeče plahte. Saj ni družinski avto.

Ob začetku evrovizijske sezone sem tudi letos moral potegniti vodo in v odtok poslati svoje naivne upe, da se je nekdo na štiri oči kaj pametnega dogovoril s Senido, Majo Keuc, Šulićem ali kakšnim drugim zares divjim glasbenim imenom. Pa kaj ... sem pač sanjač. Hkrati sem vesel, da se bomo z Emo lahko ukvarjali skoraj cel mesec. Močno stiskam, da se tudi letošnji kompleksno zastavljen izbor ne odvije po principu "mnogo babic, kilavo dete".

Pa komadi? Najprej sem se krmežljavo namuznil ob besedah, da gre za same uveljavljene izvajalce. Okej, večino jih res poznam, pri nekaterih mi je pomagal Google. Najprej sem se počutil, kot bi pred sebe dobil pekač, poln mlačne sarme. Zanimivo za pogledati, za pravi užitek pa premalo. Nato sem po tej sarmi začel brskati in presenečen našel nekaj zelo vročih kosov. Pravijo, da se o okusih ne razpravlja, kar je seveda popolna neumnost. Zato vam neobvezujoče povem, da bi - vsaj po nekaj sekundah poslušanja - na Pesem Evrovizije nemudoma poslal July Jones s skladbo Girls Can Do Anything. Nalezljivo, sveže in - kako ironično - z jajci. Gre za 23-letnico, ki že nekaj let ustvarja na Otoku, poznamo jo tudi po skladbi Jump in the Water. July bo na Emi treščila zelo visoko, morda celo na sam vrh in občutek mi pravi, da bi v Torinu lahko bila hit.

Kam je izginila pikantno seksi ostrina Davida Amara, ne vem, saj v skladbi Še vedno si lepa slišim nek daljni odsev Vilija Resnika iz devetdesetih. Jonatan Haller me bo najbrž bolj zagrabil, ko ga vidim na odru. Moja druga favoritka je Mia Guček s skladbo Independiente, ki ima tako nalezljiv ritem, da boste potrebovali eksorcista. Klara Jazbec in Vse kar imam ... pesem, tako svetla, lahkotna in sveža, da si jo zlahka predstavljam v reklami za bio jogurte ali intimno milo. Vedran Ljubenko in H2O dieta. Ne. Tole ne bo nova Moja štikla, prej neuspeli portugalski eksperiment s Conanom Osirisom in skladbo Telemoveis iz leta 2019. Priznam, v srcu imam šibko točko za BQL. In zdaj sem malce zmeden. Tistih nekaj sekund skladbe Maj me ni zadelo ali prizadelo tako močno, kot bi si želel. Kar se običajno zgodi, ko poskušata Piletiča biti vsa odrasla in resna. Morda je težava v mojem plehkem okusu, zato moram slišati vse tri minute. Vsekakor se je Maj v meni z vsakim poslušanjem začel bolj in bolj razraščati.

Zelo bodite na Emi 2022 pozorni na vsaj dva zmagovalca Eme Freš. Najprej na izjemno Leyo Leanne s skladbo Naked, ki lahko zaradi mene gre na Evrovizijo že danes, in nato še duo Luma s skladbo All In. Zalagasper 2.0 z več seksapila in tekstila. Naj se bitka za Torino začne. Ema 2022 ... Preseneti me! Morda celo pozitivno.