Maribor, mesto v nenehnem iskanju identitete

Decembrska javnomnenjska raziskava, ki jo je za Večer ob prvi obletnici mandata župana Saše Arsenoviča opravila agencija Ninamedia, je kar vznemirila javnost. Če odmislimo pristranske odzive iz taborov nekdanjih županov in sedanjega župana, kjer so na eni strani slavili "najboljšega župana" v novejši zgodovini mesta in na drugi strani problematizirali metode merjenja javnega mnenja, se je ob precejšnem padcu podpore županu Arsenoviču marsikdo vprašal, kaj si v Mariboru sploh želimo. Ali se niso volivci še pred letom dni med profili šerif, sociolog in menedžer dokaj prepričljivo odločili za župana podjetnika? Kako je možno, da so že po prvi četrtini mandata spet tako hudo nezadovoljni?

Dobra novica konec leta 2019

Če se naslonimo na diagnozo sociologov dr. Mirana Lavriča in dr. Andreja Natererja, ki sta letos izdala pomembno knjigo o družbenem profilu Maribora v začetku 21. stoletja z naslovom Mesto neizpolnjenih pričakovanj, je več vzrokov za nezadovoljstvo. Najbolj globok se najbrž skriva v nenehnem iskanju mestne identitete, potem ko so bile Mariboru v 20. stoletju korenine - po Andreju Brvarju - kar trikrat spodrezane: prvič po prvi svetovni vojni, ko je z vojaško akcijo Rudolfa Maistra mesto prešlo iz nemških rok v slovenske in s tem izgubilo svojo meščansko prepoznavnost, drugič z začetkom druge svetovne vojne, ko je Maribor izgubil svoj delavsko-meščanski profil, in tretjič z razpadom Jugoslavije, ko je s propadom industrije izgubil identiteto delavskega mesta.
Čeprav številni kazalniki nakazujejo, da bi bil Maribor lahko na poti razvojnega preboja, ga v krču držijo zakoreninjeni občutki ogroženosti, ki jih spremljajo nezaupanje v ljudi in institucije, nizka toleranca do vsega drugačnega ter za slovenske razmere slabša kakovost življenja. A raziskava sociologov ni zaloputnila vrat boljši prihodnosti, ampak je izpostavila tudi nekaj pozitivnih dejavnikov, na podlagi katerih lahko mesto napreduje - to sta predvsem visoka stopnja pripadnosti in veliko energije. Za odločilni korak sicer običajno zmanjka znanja, zrelosti ali stabilnosti, ampak dobra novica konec leta 2019 je, da ima Maribor vse potenciale, da enkrat osvoji tudi Mount Everest, če si sposodimo najvišji cilj aktualnega župana.

Naboj, ki se lahko razvije v preboj

Ker je včasih pot še bolj pomembna od cilja, je Lavrič opredelil tudi pet možnih smeri vzpona - visokotehnološka industrija, malo podjetništvo, turizem, kreativna industrija in središče regije. Če k temu dodamo še kulturo in šport, v iskanju nove identitete mesta zgodovinsko pomembni področji, smo bolj ali manj začrtali grobe okvire možnega razvoja, ob katerih pa je ključno vprašanje naslednje: katera vrsta mestne politike ima največje možnosti, da uresniči ambiciozno vizijo? Šerifovski pristop, ki je sicer izpeljal kar nekaj projektov, a je bila cena zaradi korupcijskih afer, klientelizma in konfliktnosti občutno previsoka? Sociološki pristop, v katerem so najprej ugrabili župana, nato pa smo izgubljali leto za letom zaradi neučinkovitosti, zaletavosti in nepremišljenosti štaba? Ali podjetniški pristop, ki je v prvem letu sicer zapravljal energijo z začetniškimi napakami, a je obenem po dolgem času vendarle prižgal luč, in to kar na vrhu sveta?

Česa je sposobna nova ekipa

Za Arsenoviča bo tako druga četrtina še pomembnejša, saj se bo fokus počasi premaknil od že pripravljenih projektov do razodetja, česa je sposobna nova ekipa. Zamenjava pasivnega direktorja mestne uprave je svojevrstno priznanje, da tudi župan ni zadovoljen z dinamiko igre, nekoliko bolj zvezane roke ima pri obeh podžupanjah, ki tudi delujeta na zelo nizkih obratih. V podjetniškem duhu bi lahko rekli, da se županova investicija v politični trgovini še ni niti malo povrnila. Recimo, ob dramatični napovedi mariborskega Rdečega križa, da bi ob napovedanem krčenju virov 1000 ali 2000 ljudi lahko ostalo brez pomoči in paketov hrane, je povsem nerazumljivo, da podžupanji nista skočili v prvi plan in zagnali največje humanitarne akcije leta. Sociala in s tem tudi povezana zdravstvo in šolstvo so namreč osnovna področja delovanja lokalne skupnosti. Kako se bomo pogovarjali o vizijah, identiteti, strateških nakupih gostiln in boljšem mestnem servisu, če ne bomo poskrbeli tudi za najšibkejše someščane?