Naj Ukrajinci Ormož pomnijo kot kraj, kjer so dobili pomoč in razumevanje, ki ju zasluži vsak človek

Gradimo prihodnost skupaj (GPS) je v Ormožu locirana organizacija, njene aktivnosti pa so vsega začetka vezane na pomoč vsem ljudem, ki jo potrebujejo. Pod nobenim pogojem se namreč ne ozirajo na "fiktivne bariere", kakor se izrazi sogovornik: naj gre za barvo kože, narodnost, vero ali spolno pripadnost. "Pomoč v trenutku, ko Ukrajinci živijo nočno moro, je le logična posledica naših prepričanj in poslanstva," skromno pojasni Miličić. Sprva so želeli Ormožani Ukrajincem pomagati z organizirano materialno donacijo, a je načrt hitro napredoval in postal še bolj ambiciozen. Povezali so se z Ukrajinci, ki živijo v Mariboru, naposled pa se je postavilo vprašanje, ali bi lahko ljudi na begu sprejeli celo v svoj domači kraj. Nino je reagiral hitro: poklical je župana Občine Ormož Danijela Vrbnjaka, ki se je, poudari, v dani situaciji odzval srčno. Vsa razdvajanja, ki so do določene mere prisotna v vsaki občini, so se v trenutku krize umaknila in naredila prostor za solidarnost. "Čeprav smo si v svetovno-nazorskem in političnem smislu na nasprotnih polih, se je izkazalo, da naša enotnost v smislu etično-moralnih vrednot ni vprašljiva," razlaga. 

In se je začelo ­– nemudoma so staknili glave in iskali rešitve. Rečeno je bilo, da bodo začele prve skupine ljudi v Ormož prihajati približno deset dni po začetnih pogovorih, a tega manevrskega prostora prostovoljci naposled niso imeli: ljudje so namreč prišli že naslednji dan. "Ko smo izvedeli, da prihodnji dan pride mamica z dvema otrokoma in nato še ena mama s tremi otroki, smo takoj našli eno občinsko stanovanje, ki je bilo prazno," razlaga. Priskrbeli so jogije, mizo, posteljnino, indukcijski kuhalnik, lonce, krožnike, nekaj paketov hrane in oblačila.

Dva dni zatem je prišla še ena družina, kmalu pa še nenapovedana skupina. V Ormožu so beguncem za zdaj ponudili tri stanovanja, turistični vikend pa jim je za čas, dokler niso prostovoljci primerno opremili še četrtega stanovanja v Veliki Nedelji, v uporabo ponudil še eden od občanov. 

Čeprav so v zadnjih dneh neprestano na nogah, je pomoč – kljub izčrpanosti in tragičnim zgodbam – na nek način tudi izpolnjujoča. 

Izredno dostojanstveni, topli in hvaležni

Zgodbe ljudi, ki prihajajo, so si sicer zelo različne. Generalno gledano pa je opaziti, da so posamezniki v hudem psihološkem šoku, kar je seveda razumljivo. "Na drugi strani pa je opaziti tudi tisto pravo človeško dostojanstvo. To so topli, prijetni ljudje; njihova bolečina pa zelo vezana na moški del družine, ki je ostal v Ukrajini," sogovornik pojasni svoja opažanja. Prav zato so v vseh stanovanjih nemudoma uredili internet in telefone, da lahko prišleki pokličejo domače. Sporazumevanje med občani in begunci sicer ne predstavlja nepremostljive težave; večinoma komunicirajo v angleščini, pomagajo si tudi s spletnimi orodji, obenem pa otroci že uporabljajo osnovne slovenske besede, pove Milićić.

Nino Miličić na svet okrog sebe gleda kritično. Zaradi splošnega tempa življenja so, sploh v času koronavirusa, internetni forumi postali mentalni vodič za marsikaterega človeka, opaža; v vsem tem pa se velikokrat vpraša, ali solidarnost še sploh obstaja. Od četrtka dalje, ko so začeli v Ormožu sprejemati ljudi, si na to vprašanje odgovarja pritrdilno. "To je solidarnost na deveto potenco," pristavi. Dejanja pomoči so namreč zelo konkretna. Osnovni šoli Ormož in Velika Nedelja sta se odzvali nemudoma (begunski otroci ta teden že obiskujejo pouk), lokalni rokometni klub jim je posodil prostore za zbiralni center in otrokom ponudil športne copate in drugo opremo, če bi želeli trenirali (enako tudi lokalni nogometni klub in športna šola Dada). Gimnazija Ormož je skupaj z dijaki organizirala vzajemno vrstniško preživljanje prostega časa (da bi se lahko ukrajinski mladostniki čim prej vključili v družbo in se naučili jezika). Odzvali so se tudi Ljudska univerza, vrtci, ZUDV Dornava, CSD, Planinsko društvo in številni drugi. Center za starejše občane beguncem v svoji pralnici denimo pere garderobo.

Občani so za bežeče ljudi pekli piškote, zbirni center pa je bil v enem dnevu poln. "To je empatični miks vseh pozitivnih emocij, ki se je začel širiti in zajel celo občino v zelo kratkem času," meni Miličić. V društvo tudi sicer venomer vztrajajo, da je treba v družbi višati pričakovanja (tudi v smislu solidarnosti) ter skozi tovrstne akcije razbijati brezbrižnost. "Ormož ima nekaj v sebi. Ormožani imajo zelo močan čut za pravičnost. Generalizirano mnenje, ki pri nas trenutno prevladuje, je, da se tem ljudem dogaja strašna krivica in da gredo čez pekel. Neverjetno je, kako složni smo v zadnjih dneh," ponosno pove. Cela občina je zaživela s projektom in se vanj vživela.

Predsodki, da smo na obrobju zavrti, tukaj padejo

Ljudi z obrobja Slovenije se sicer rado draži, da so zavrti in tudi zaprti. Da je o družbeni enakosti enostavno govoriti z varnega akademskega zavetja (kjer imaš določeno kvoto visoko šolanih ljudi na eni strani, na drugi pa vse družbene instance in ne čutiš družbenih anomalij), pravi sogovornik. "Pravim, da je Ormož poseben, ker (čeprav je periferija in obstaja na nekakšnem geografskem robu), tukaj nikoli ni prišel pod vprašaj vedri duh v kombinaciji s solidarnostnim elementom," nadaljuje. Prepričan je, da bi – če bi k njim prišli Sirijci ali Afganistanci – bili sprejeti z isto toplino. Problem različne obravnave beguncev je pri nas globoko zakoreninjen. "Begunce z drugih področij se označuje kot "mlade fante, ki so ekonomski migranti", kar je v največji meri nesmisel; ne rečem, da takih ni, absolutno so!  A je veliko naših članov delalo na območjih, ki so sprejemala te ljudi, in povedali so, da je bilo tudi med njimi ogromno žensk in otrok."

Lokalna politika je v preteklih letih Ormož počasi "razbijala" – postal je zelo apatično mesto, meni sogovornik. Že s tekočim mandatom pa se stvari znatno izboljšujejo. V tistem času so sicer izgubili gledališko skupino, aktivnosti v domu kulture, v veliki meri se je kot standard uveljavila kulturna dejavnost nižjega kova. Kot odgovor na tako stanje je nastal GPS. "Čeprav smo na številnih področjih zaznali znatno degradacijo, pa se nikoli ni degradirala želja po tem, da bi tiste, ki se jim godi krivica, sprejeli odprtih rok," dodaja. Na to so občani izredno ponosni. Vendar pa se je obenem treba zavedati, da nastanitve v Ormožu niso sprejemni begunski center; dotok ljudi morajo regulirati v skladu s svojimi kapacitetami. Dokler se krog oskrbovanja (ki vključuje tudi aktivno vključevanje v družbo) ne zagotovi za ljudi, ki so že v Ormožu, tukaj ne bodo naseljevali novih. Trenutno so v procesu ustanavljanj krizne skupine, ki bo v družbene tirnice begunce vključila po čim hitrejšem postopku, posledično pa se bo odprla možnost prihoda večjega števila ljudi. ​"Mogoče pa kdo ostane za vse čase –​ mislim, da bi to lahko bil zgolj velik plus, ki bi prispeval k raznolikosti našega prostora," sklene Miličić.

Če je bilo ob začetku pogovora v Ormožu 25 ljudi, jih je bilo ob koncu Večerovega obiska tam že 33. Med minulim vikendom so jih prostovoljci peljali tudi na rokometno tekmo, da se malo razvedrijo. Želja domačinov pa je taka: "Da bodo – ko bodo enkrat spet sedeli v mirnem zavetju Kijeva – Ukrajinci o Ormožu razmišljali kot o kraju, kjer so dobili vse tisto, kar si človek (ne glede na vse parametre) zasluži. Na žalost svet ni prijazno mesto, na številnih krajih so rasa, vera in barva kože vodilo vsega. Garantiram pa, da v Ormožu ni tako. 

Upam, da te izkušnje ne bomo nikoli imeli, za konec še doda Miličić. "A če bi jo, bi si želel, da bi nas tam, kamor bi prišli, sprejel kraj, kakršen je Ormož."