Tri leta star otrok je pri sistematskem pregledu begav, nima obstanka, ne vzpostavi očesnega kontakta s pediatrom, njegov besedni zaklad je šibek, barve pa našteva v angleškem jeziku. Na slednje so starši zelo ponosni, a brez razloga. To, da otrok pri treh letih namesto v slovenskem barve našteva v angleškem jeziku, največkrat pomeni, da otrok več ur dnevno preživi pred zaslonom, gledajoč risanke v angleškem jeziku. In tudi vsi drugi simptomi so posledica zrenja v ekran, pove pediater Denis Baš, ki prizna, da se zadnja leta pediatri po vsej Sloveniji v svojih ambulantah vse pogosteje srečujejo z otroki, ki imajo zaradi gledanja v zaslone digitalnih naprav težave v razvoju, zato so se odločili ukrepati.
Pripomoček s pastmi
S strokovnjaki z različnih področij so v Zdravniški zbornici Slovenije pripravili smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih, ki naj bi bile v pomoč tako staršem kot zaposlenim v vzgoji in izobraževanju, pri odločitvah, kdaj otroku sploh dovoliti elektronske naprave, za koliko časa in katere vsebine so priporočljive. "Digitalne naprave so koristen pripomoček, vendar so z njimi povezane določene pasti in nevarnosti, zato morajo starši razmisliti, kdaj otroka spoznati s tem svetom," so opozorili.
"Ne pristopajte pridigarsko!"
"Z mladimi prideš najlažje v stik, če pokažeš zanimanje za to, kar počnejo, in enako je s svetovnim spletom in vsem, kar ponuja. Ne pristopajte pridigarsko do otrok! Če boste pokazali nekaj zanimanja, boste lažje dobili tudi uvid, kaj vse počnejo spletu, in boste stvari tudi lažje nadzorovali," pravi psihologinja na mariborski OŠ Martina Konšaka Nina Babič. Na podlagi lastnih izkušenj meni, da imajo tisti otroci, kateri starši doma jasno postavijo pravila, koliko časa so lahko na napravah, tudi manj težav nadzorovati čas, ki ga preživijo pred zaslonom. "Težava je, da otroci prezgodaj dobijo pametne telefone, tablice. Že res, da se obvladovanje IKT-tehnologije šteje kot pozitivno, a lahko kasneje prinese probleme, zato je tudi tu potrebna zdrava mera." Psihologinja poudarja, da v šolah že leta veliko pozornosti namenijo izobraževanju staršev in otrok kot tudi učiteljev o tem vprašanju. Organizirajo tudi različne delavnice in sodelujejo z različnimi nevladnimi organizaciji s ciljem ozaveščanja, kajti digitalne naprave in svetovni splet so naša realnost. Vsekakor pa psihologinja kot dobrodošle označuje tudi smernice.
Načelo "manj je bolje" mora biti osnovno vodilo staršev, pri tem, koliko naj dovolijo svojim otrokom preživeti pred zasloni. Otroci do drugega leta starosti naj zaslonom sploh ne bodo izpostavljeni, je določeno v smernicah. Otroci med drugim in petim letom naj jih uporabljajo kar se da malo in še to pod starševskim nadzorom.
In kdaj je primerno, da tudi sami dobijo svoj pametni telefon ali tablico? V prvi triadi vsekakor ne! Če že imajo telefon, pa naj bo tak, da omogoča le telefoniranje in sporočila, svetujejo staršem. Ki naj se zavedajo, da so, tako kot pri vseh drugih stvareh, tudi pri uporabi elektronskih naprav sami največji zgled. "Nemogoče je pričakovati od najstnika, da ne bo v prisotnosti staršev ves čas brskal po telefonu, če sami počnejo enako oziroma so to počeli, ko je bil on še otrok," poudarja pediatrinja Anja Radšel.
"Postavili smo jasna pravila"
Tega se zaveda tudi Sašo, oče dveh osnovnošolskih otrok, ki kljub temu, da služba od njega zahteva stalno pripravljenost, poskuša sam sebe disciplinirati pri uporabi telefona, enako pa zahteva tudi od svojih hčera. "Ko smo bili postavljeni pred dejstvo, da je tedaj sedem- in devetletni hčerki telefona kupil dedek, smo bili prisiljeni postaviti jasna pravila." Sebi in njima je naložil aplikacijo, preko katere lahko preverja, kakšne vsebine gledata in koliko časa. Telefon se med 9. uro zvečer in 7. uro zjutraj avtomatsko zaklene, sprejmeta lahko le nujne klice, sicer imata vsak dan na voljo eno uro, da uporabljata telefon za zabavo. "V to, da jima omejimo čas, smo bili prisiljeni, saj smo videli, da otrok povsem izgubi občutek za čas, ko igra igrico," še pove Sašo, ki pravi, da sta se dekleti s pravili sprijaznili in za zdaj večjega upora ni.
Kdaj je primerno, da otroci dobijo svoj pametni telefon ali tablico? V prvi triadi vsekakor ne!
Povsem drugače je pri Darinki, mami 17-letnika, ki pravi, da se je z epidemijo vse skupaj še poslabšalo. "Odkar so lani spomladi prešli na šolo na daljavo, ga sploh ne spravim več ven iz sobe. Samo še na računalniku je. Namesto da bi se zdaj, ko ima možnost, več družil s prijatelji, je ves čas na računalniku," pove obupana mati, ki se ob službeno odsotnem očetu s težavo spopada sama, a se boji, da bo za sina prepozno, če ne bo poiskala strokovne pomoči.
Epidemija je poslabšala razmere
Da je epidemija težave s pretirano uporabo zaslonov še poslabšala, priznava tudi specialistka otroške in mladostniške psihiatrije Marija Anderluh, ki poudarja, da prezgodnje in prekomerno sedenje pred zasloni lahko škodljivo vpliva na duševno zdravje otrok in mladine. Tako so ugotovili, da vsakodnevno dveurno sedenje pred zaslonom lahko za sedemkrat poveča nevarnost za hiperaktivnost. Tudi sicer so k škodljivim učinkom sedenja pred zaslonom bolj nagnjeni otroci z razvojno-nevrološkimi motnjami, otroci s čustvenimi motnjami, s šibko samopodobo in otroci, ki so manj vpeti v realne vrstniške odnose. "Vse več je indicev, da uporaba spleta še dodatno razsloji otroke oziroma mlade," pravi Anderluhova, ki poziva starše, naj se obrnejo po pomoč, če ocenijo, da jo njihov otrok potrebuje.
Staršem tudi svetujejo, da pri uporabi zaslonov pri otrocih in mladostnikih sledijo pravilu 20-20-2, ki zapoveduje, da po 20 minutah gledanja v zaslon 20 sekund gledamo v daljavo, k temu pa dodamo še dve uri gibanja na prostem na dnevni svetlobi. Pomembno pa je tudi, da starši ne uporabljajo zaslonov za preganjanje dolgčasa, vzpostavljanje rutine ali kot sistem nagrajevanja oziroma kaznovanja. Starši morajo vedno imeti nadzor nad vsebino in načinom uporabe digitalnih naprav, z otroki pa se je nujno pogovarjati tudi o možnih pasteh in nevarnostih na spletu. Zato tako pediatri kot drugi strokovnjaki ugotavljajo, da jih na tem področju čaka še veliko dela pri učinkoviti preventivi.