Klara Avsec
Glasovni pomočniki, ki jih najdemo v obliki samostojnih naprav in programskih dodatkov na pametnih napravah, nam lahko močno olajšajo življenje - nastavijo nam budilko na pametnem telefonu, prižgejo luči v stanovanju in za nas poiščejo najbližjo restavracijo. Zvočno upravljanje, ki je na prvi pogled videti le kot korak naprej do večjega vsakodnevnega udobja, je hkrati nov vir pomislekov o varovanju zasebnosti. Tehnološki giganti medtem vztrajno zatrjujejo, da njihovi pomočniki zvok snemajo le, ko uporabnik izgovori glasovno sprožilo. Ta ključna beseda je pri Googlovem pomočniku "OK Google," Applov asistent se odzove na "Hey Siri", Amazonova Alexa pa na "Alexa", "Computer" ali "Echo". Poleg izvedbe ukaza, ki ga pomočniku zada uporabnik, zbrani posnetki občasno služijo še analizi z namenom izboljšanja glasovnega iskanja ter iskanja in ugotavljanja potencialnih vzorcev zanimanj in obnašanj, ki so osnova za ciljno oglaševanje. V letošnjem letu je Google začel testirati tudi oglaševanje v iskalnih rezultatih asistenta.
Aplikacije so kot črne škatle, ne vemo, kaj počnejo in kako
Na forumih in družbenih omrežjih se kljub zagotavljanju korporacij, da tega ne počnejo, redno pojavljajo navedbe posameznikov, ki opisujejo prikazovanje ciljnih oglasov na temo, o kateri so po naključju govorili s prijatelji, medtem ko glasovnega pomočnika niso uporabljali, njihova naprava pa je bila vseeno v bližini. V primeru Googla sicer zadostuje že, da pomočnik v okolici zazna zvok, ki zveni podobno kot sprožilec "OK Google", dovolj je lahko že "OK", ki hkrati predstavlja eno pogostejših besed, izgovorjenih v vsakdanjih pogovorih. Pred nekaj tedni pa se je belgijski portal VRT NWS dokopal do več kot tisoč posnetkov, ki jih je zbral Googlov glasovni asistent, in ob pregledu pridobljenih posnetkov ugotovil, da na številnih sprožilo sploh ni bilo izrečeno.
A preprostega odgovora na vprašanje o tem, ali nas telefoni poslušajo ves čas, ni. Čeprav so glasovni pomočniki nenehno v stanju pripravljenosti, da lahko slišijo uporabnikov poziv, ni popolnoma jasno, ali ob tem zvok tudi snemajo, shranjujejo ali kako drugače obdelujejo. Še bolj nejasen je odgovor na vprašanje, ali uporabnike poslušajo tudi druge aplikacije, nameščene na pametnih napravah, ki dovoljenje za uporabo mikrofona sicer pridobijo, a javno ne naznanjajo, katere ključne besede služijo kot sprožila. "Aplikacije delujejo kot črne škatle, brez izvorne kode imamo zelo omejen vpogled v njihovo delovanje. Kako aplikacija zares deluje, vedo samo avtorji aplikacije; uporabniki jim lahko le zaupamo," nejasnost situacije pojasni dr. David Jelenc, ki na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko raziskuje tudi informacijsko varnost.
Ker so vsi notranji procesi aplikacij poslani v kodirani obliki, je zelo težko ugotoviti, kaj so njihovi zvočni sprožilci ali če jih sploh uporabljajo. "Ko aplikaciji v sistemu Android podelimo dovoljenje za dostop do mikrofona, je to univerzalno dovoljenje, kot da bi dali nekomu dovoljenje, da uporablja našo pipo za vodo. Z njo lahko počne, karkoli želi," doda Jelenc. "Dovoljenja so bila do šeste verzije operacijskega sistema takšna, da si pred namestitvijo aplikacije dobil seznam naprav, ki jih aplikacija uporablja. Če si želel aplikacijo namestiti, si ga moral v v celoti sprejeti. Danes pa so ta dovoljenja dinamična. Aplikacijo namestimo, šele ob prvi potrebi po napravi, denimo mikrofonu, pa nas vpraša za dovoljenje. Občutek imam, da ga večina ljudi podeli, ob tem pa še označi, naj si aplikacija odločitev zapomni. Sicer tudi drži, da lahko uporabnik omenjena dovoljenja naknadno prekliče, a s tem tudi omeji funkcionalnost aplikacije."
"Ko aplikaciji v sistemu Android podelimo dovoljenje za dostop do mikrofona, je to univerzalno dovoljenje, kot da bi dali nekomu dovoljenje, da uporablja našo pipo za vodo"
Ne nadzorni masterplan, temveč preprost oportunizem
Pri odgovoru na vprašanje, ali naši pametni telefoni nenehno poslušajo okolico, je torej ključna beseda "lahko". Tehnologija je prisotna, aplikacije pa imajo privoljenja uporabnikov, zato bi lahko poslušale ves čas, če bi za to obstajal interes. "Pojem poslušanja je z etičnega vidika skoraj nemogoče ovrednotiti, ravno zato, ker tako malo vemo o njegovi uporabi. Ne vemo, katere podatke sploh zbirajo naprave, kje jih shranjujejo in kako jih obdelujejo. Načeloma je lahko vsaka podobna tehnologija problematična, a če nisi tarča, bodisi obveščevalne agencije bodisi ljubosumnega partnerja, torej nekoga, ki ima motiv, da bo uporabil ali zlorabil takšno tehnologijo, naše individualno početje nikogar ne zanima," je prepričan Lenart J. Kučić, raziskovalni novinar, ki mu je blizu tudi področje informacijskih tehnologij. "Ne verjamem, da bi bilo komurkoli v interesu dejansko shranjevati zvočne posnetke milijard ljudi. Nadzor si radi predstavljamo kot nekaj osebnega: da nas nekdo prikrito posluša. A tega je v resnici zelo malo, če nismo res zelo izpostavljeni posamezniki. Mikrofon čez dan lovi ogromno neuporabnega audia, zelo malo je dejanskih pogovorov. Večino teh podatkov obdelujejo statistično, za izboljšanje delovanja storitve, za izdelavo uporabniških profilov ali za merjeno posredovanje oglasov. Če nismo raziskovalni novinar, odvetnik ali podoben akter, ki pogosto poseduje občutljive informacije, so naši podatki namreč uporabni le za oglaševalce, ki pa jih pridobivajo že iz naše zgodovine brskanja."
A tudi statistična agregacija podatkov je lahko sredstvo za dosego etično vprašljivih ciljev. "Spomnimo se le škandala Cambridge Analytice, kjer so prav z zbiranjem dovolj velikega števila takšnih statističnih podatkov uspešno profilirali in targetirali potencialne volivce in vplivali na volilni izid predsedniških volitev. A ne verjamem, da pridobivanje podatkov poteka po nekakšnem masterplanu, odločitve za zbiranje dodatnih informacij o uporabnikih so verjetno bolj oportunistične," razmišlja Kučić, ki svoje mnenje ilustrira na Googlovi navigacijski aplikaciji. "Google, denimo, je najprej ponudil zemljevide, nato navigacijo in na koncu informacije o prometnih zastojih. Če hočemo, da navigacija deluje, mora Google vedeti, kje je naprava, zato zbira podatke o lokaciji. Če ima lokacijske storitve vključeno dovolj uporabnikov androidnih mobilnikov - ti imajo daleč največji tržni delež med pametnimi mobilniki -, potem ve, kje na cesti je največ lastnikov telefonov. Iz tega pa lahko sklepa, kje so zastoji. Res pa je takšno storitev vedno mogoče uporabiti tudi v druge namene."
Kdo lahko dostopa do zbranih podatkov?
Poleg pomisleka o tem, kako tehnološki giganti izkoriščajo svoja dovoljenja in kako morebitne zbrane podatke varujejo, se pojavlja tudi vprašanje, kdo vse še lahko dostopa do zbranih podatkov. Ker večina tehnoloških podjetjih domuje v Združenih državah Amerike, lahko ameriške vladne agencije, denimo NSA ali CIA, zahtevajo, da podjetja predložijo podatke. Kot pojasnjuje informacijski pooblaščenec, je to področje trenutno tudi pod drobnogledom Evropskega odbora za varstvo podatkov in Evropske komisije. "EU je za namen zagotavljanja ustrezne ravni varovanja osebnih podatkov ob prenosu v ZDA sklenila dogovor, imenovan Zasebnostni ščit EU-ZDA. Združene države Amerike so s tem uvrščene na seznam tretjih držav, ki zagotavljajo ustrezno raven varstva osebnih podatkov, in sicer, ko gre za osebne podatke, ki se prenašajo v okviru Zasebnostnega ščita EU-ZDA. Za zagotavljanje spoštovanja vseh meril tega dogovora je predviden vsakoletni pregled, v katerem sodelujejo tudi predstavniki Evropskega odbora za varstvo podatkov. Del tega pregleda bo tudi izvajanje zakona, imenovanega Cloud Act, ki razširja možnosti, do katerih podatkov, ki jih hranijo tehnološka podjetja v EU, lahko pridejo ameriški pristojni organi." A dogovor velja le za podatke, hranjene znotraj Evropske unije. "Če pa se podatki hranijo v ZDA, lahko ti organi podatke dobijo po nacionalnih postopkovnih pravilih," so pojasnili v pisarni informacijskega pooblaščenca. Evropski odbor za varstvo podatkov je sicer že izpostavil potrebo po dodatnih zagotovilih ZDA, da ne prihaja do prekomernega množičnega zbiranja in obdelave osebnih podatkov za namene nacionalne varnosti.
Pred vladnimi agencijami zaščiteni le posnetki evropskih podjetij
Ker uporabniki nimajo jasnega vpogleda v to, kdaj pomočniki in druge aplikacije uporabljajo svoja dovoljenja za dostop do mikrofona, predstavljajo zvočni ukazi nov vir pomislekov o varovanju zasebnosti. Že ob posnetkih belgijskega portala so novinarji ugotavljali, da je bilo na posnetkih mogoče slišati naslove in druge občutljive podatke. Dejstvo je problematično predvsem v primerih, ko so uporabniški posnetki na voljo fizičnim osebam. Google namreč občasno posreduje zbrano zvočno gradivo spletnemu orodju Crowdsource, kjer ga podizvajalci, fizične osebe, poslušajo in analizirajo z namenom izboljšave zvočnega iskanja. Program za prepoznavo govora naj bi napisal, kaj naj bi bilo izrečeno, zaposleni pa nato preverjajo, v kakšni meri to drži. Ob tem so pozorni na spol, starost, naglas in druge posebnosti govorca, denimo kašelj. Čeprav podjetje ime uporabnika pri posredovanih posnetkih nadomesti s serijsko številko, je na osnovi zvočnih zapisov še vedno mogoče ugotoviti, za koga gre.
