Četudi se ukvarjamo s podčrtovanjem letnika 2019, ki počasi odhaja v arhive, začnimo razmislek nekoliko bolj nazaj. Leta 2006 sem se kot novinar, ki se je pridružil ljubljanskemu dopisništvu Večera in notranjepolitični redakciji, začel resneje srečevati s slovensko politiko. Bil je čas prve Janševe vlade in razpadanja LDS, ki je pod Janezom Drnovškom in kasneje še dveletko Antona Ropa vladala slovenski državi več kot desetletje (s premorom za polletno Bajukovo vlado leta 2000), in to v precej različnih koalicijah. Spremljanje sesutja stranke, ki je hegemonizirala prostor centra in levo od njega, je bilo prvovrsten politični dogodek, šlo je za politično skupino visoke politične in intelektualne potence. Tudi SDS, ki je zmagala na volitvah 2004, je bila tedaj v tem pogledu v bistveno boljši formi, kot je danes. V njej so figurirali ali k njej gravitirali številni konzervativnejši razumniki, ki so imeli politični rezon in znanje. A mnogi med njimi so se kasneje z Janezom Janšo, dominantnim liderjem politične desnice, ki je leta 2008 predsedoval Svetu EU, v več različnih obdobjih razhajali in razšli. Iz LDS so se številni pomembni poosamosvojitveni igralci nato (pre)selili v SD, ki je naposled po padcu hegemona izplavala iz sence, ali v stranke, ki so nastajale (in ugašale) na pogorišču liberalne demokracije. Nemalo se jih je od politike poslovilo.
Bili smo na koncu velikih projektov, vstopa v evroatlantske integracije, v schengen, prevzema evra.
Tudi naše zahteve in pričakovanja do politike, ki bi morala skrbeti za uresničenje potencialov, za usmerjanje napredka in razvoja družbe, so se zmanjšali.
Izpraznjen balon intelektualnosti
Slabo desetletje in pol kasneje, če se torej prestavimo v odhajajoče leto 2019, lahko v diagnozi notranjepolitične slike več kot očitno prepoznamo, da je krvna slika neprimerno bolj anemična, vsebinsko in konceptualno izpraznjena. Skozi faze novih obrazov, ki so prihajali in nemalokrat hitro odhajali z odra v zadnjem desetletju, se je postopno politika deprofesionalizirala, voluntarizirala in s tem (ne)povratno tabloidizirala.
Slovenska politika se je deprofesionalizirala, voluntarizirala in s tem (ne)povratno tabloidizirala
Kandidati z ulice
Notranja demokracija v strankah je postala stvar zgolj še forme, navidezne resničnosti, poslanci pa so se spremenili v stroj za zagotavljanje podpore, z malo lastnega političnega razmisleka in angažmaja onkraj začrtanih politik, ki nastajajo v slonokoščenih stolpih predrugačenih strankarskih central. Če smo že desetletje nazaj ugotavljali, da ima Slovenija z vsemi omejitvami zaradi majhnosti in s tem omejenega kadrovskega nabora sposobnih in spodobnih ljudi, ki bi razumeli, kaj v resnici je politika kot upravljanje javnih zadev, ravno "ekipo in pol" za vladanje, je danes stanje še neprimerno slabše. Zato prihajajo na strankarske liste ljudje, ki jih v paničnem iskanju kandidatov strankarski kadroviki pet pred 12 dobesedno poberejo na ulici, na čelu ministrskih kabinetov se pojavijo ljudje, za katere se ekspresno izkaže, da ne dosegajo niti minimalnih standardov kompetence vladanja in vodenja, zato vmes zadeve mirno "furajo" razni izkušeni uradniki drugega in tretjega ranga, ki skrbijo, da kakšni od biznisov za "naše" tečejo nemoteno. Neslavni dokaz negativne selekcije, ki seveda ustreza tistim, ki že leta vztrajajo pri vrhovih, četudi mnogi predvsem še vedrijo in oblačijo, je postala KPK. Tistih, ki so se pripravljeni izpostaviti kot politične figure in bitja, je vse manj, vse večkrat dobivamo na pomembne funkcije politične upognjence ali pa ljudi, ki si tako iščejo predvsem eksistenco ali nimajo česa izgubiti. Tudi naše zahteve in pričakovanja do politike, ki bi morala skrbeti za uresničenje potencialov, za usmerjanje napredka in razvoja družbe, so se zmanjšali. Predsednik republike Borut Pahor se je že pred časom mirno, a zelo povedno odrekel vlogi moralne avtoritete.
Reforme, vizije, strategije? Prestavljeno!
SDS je že dolgo predvsem stranka enega človeka, enako denimo večno vladajoči Desus, kjer bo v letu 2020 vendarle očitno prišlo do resnejše tekme za predsedniško mesto. Tudi trenutno vladajoča LMŠ premierja Marjana Šarca od prevzema oblasti ni oblikovala iz stranke nič več kot aparat za vladanje, kadrovanje in upravljanje sfer vpliva. Politični načrti so limitirani na mandatna obdobja, gre za golo preživetje, vizije in strategije države so v tem smislu bolj ali manj marketing in politični PR, vrč, od zunaj pobarvan, od znotraj pa prazen. Prvič imamo manjšinsko vlado s petimi strankami, ki so se hitro po sklenitvi sporazuma razšle še z zunajvladno partnerico Levico. S to "ločitvijo" se je razdrobljenost, nestabilnost političnega okolja po slovensko še zaostrila. V takšnem ekosistemu ni prostora resne, širše prediskutirane, strokovno podkrepljene, obenem pa politično pogumne, kdaj tudi nepriljubljene ukrepe, ki bi prebijali obdobja mandatov od volitev do volitev.
Srečno!
Zato je svojevrstno sporočilo in lakmusov papir, kam zavija naša politika, ravno tudi vladavina Šarca in kompanije. Četudi se težke zadeve na mizo postavijo na začetku mandatov, je prvo dobro leto vlada vse težje odločitve od tam tudi pospravila. Pokojnine, demografija, predvsem pa zdravstvo, ki je še kako povezano s staranjem družbe, vprašanja podnebja, ki se zaostrujejo globalno in lokalno, perspektive mladih, ki ne morejo do stanovanj in s tem bolj predvidljivih opcij za načrtovanje družine, bi morali biti prvovrstne teme, eminentna vprašanja aktualnega trenutka. Pa je politika na njih bolj ali manj nalepila etikete "prestavljeno". Za (ne)določen čas? Seveda se lahko mirimo in po svoje slepimo, da pri nas veliko stvari še vedno deluje, da ni vse tako slabo, da tudi mnogi javni servisi še opravljajo svoje naloge na precej dobrem nivoju. A pod črto lahko ugotovimo, da se avtopilot, kot so ga nastavile poosamosvojitvene vladne ekipe in še kakšna kasnejša, tudi ob pomoči mednarodnega okolja in v njem prepoznanih ciljev, usmeritev, pač še ni pokvaril, odpovedal.
In nekako še kar gre. Ampak s tem ne prepričamo več generacij, ki si ravno zdaj ustvarjajo temelje za kakovostno življenje in kariero (doma), kaj šele, da bomo tudi lahko prodajali otrokom, ki jih vsi ti koraki še čakajo. Srečno? Ja, srečno vsem nam.
