Ob gromkih aplavzih po evropskih parlamentih pred dobrima dvema letoma bi se med množico navdušenih moral najti vsaj nekdo, ki bi bil ukrajinskega predsednika Zelenskega dobronamerno vprašal, zakaj mu po prevzemu oblasti ni uspelo uresničiti ključne predvolilne obljube, da bo državljansko vojno v državi rešil po mirni poti; obljube, brez katere ne bi bil mogel priti na čelo države, saj ga je pri tem, glede na odstotek prejetih glasov, morala podpreti tudi večina takrat že ogrožene in domala brezpravne ruske manjšine. Po mnogih predlogih in zdaj že javno obelodanjeni prevari pri pogajanjih glede sporazumov Minsk I in II s strani Francije in Nemčije je Rusiji z vojaško intervencijo uspelo ustaviti že začeto, z zahodnimi silami podprto vojno ofenzivo na rusko prebivalstvo vzhodne Ukrajine in Krima in prisiliti ukrajinsko oblast k pogovorom.
V uspešnih pogajanjih marca 2022, ki jih je odposlanec zahodnih sil Boris Johnson s svojim nenadnim prihodom v Kijev grobo prekinil, je bila Rusija pripravljena umakniti svojo vojsko na položaje pred 24. februarjem 2022. V že sklenjenem sporazumu, ki bi ga bilo potrebno v Kijevu le še uradno potrditi, je bilo, ob pogoju, da Ukrajina ostane zvesta ob svoji osamosvojitvi sprejeti zavezi o nevtralnosti in ne postane članica Nata, določeno obdobje, v katerem bi se, ob spoštovanju temeljnih manjšinskih pravic, ustavnopravno uredil status pokrajin z ruskim prebivalstvom znotraj meja ukrajinske države. Del sporazuma je bila tudi najemna pogodba za Krimski polotok. V dokaz resnosti izpolnjevanja dogovora je, še preden ga je potrdila Ukrajina, Rusija umaknila vojsko iz okolice Kijeva in zahodnega dela države. To gesto dobre volje je predsednik Zelenski izrabil za populističen prikaz zmage in ruske šibkosti. Resnica ne bi mogla biti bolj oddaljena. Ta, za Slovane skrajno tragični razplet je razgalil neusmiljeno voljo skrajnega zahoda, da z obljubami o neomajni podpori in z izkoriščanjem ekstremnega nacionalizma znotraj etnično, zgodovinsko in ideološko prepletene družbe pregovori ukrajinsko vodstvo v neenakopravno vojno in na hrbtih žrtev sto- in stotisočev Ukrajincev poskuša na posreden način vojaško obračunati z Rusijo. Ravnanje slednje pri in po pogajanjih v Istanbulu bi ob iskrenih namerah zahoda moralo biti dovolj za temeljno spoznanje, da ruski predstavniki govorijo resnico, ko pravijo, da se Rusija nima interesa širiti v Evropo, in o evropskih državah še vedno govorijo kot o partnerjih.
Če odhajajoči generalni sekretar Nata še naprej ponavlja floskulo o ukrajinskem članstvu v Natu, ki je, zaradi neupoštevanja legitimno izraženih varnostnih interesov Rusije, eden od povodov za vojno, potem govori v nasprotju s temeljnimi izhodišči ustanovne listine organizacije, ki jo vodi. In temu morajo naši predstavniki v njej ostro nasprotovati in po potrebi zagroziti z izstopom. Uradna Amerika in Nato kot izvršna roka njene trenutne hegemonske politike, a tudi vsi glavni mediji imajo v odnosu do legitimnih interesov posameznih držav in univerzalnih človekovih pravic že predolgo razcepljen jezik. Ta dvoličnost se kaže tudi v razlikah, s katerimi zahod obravnava podobno zapleteni situaciji v Izraelu in Palestini ali v Srbiji in na Kosovu.
Nedavni napadi na matično Rusijo ter na radarske sisteme, ki niso ključni za spopade v Ukrajini, ampak so del strateške ruske obrambe pred nuklearnim napadom s strani zahoda, pomenijo novo dimenzijo izzivanja velesile, ki si v bran manjšinskega prebivalstva v sosednji državi, svojega obstoja in veljave prizadeva za obnovo enostransko porušene varnostne arhitekture v Evropi in svetu. Vedno nova spodbujanja k totalni vojni z Rusijo nas, skupaj z vsem svetom in kot sodelujoče akterje ene strani, postavljajo na prag tretje svetovne vojne, in to na stran, ki nam, zaradi strašne prevzetnosti njenega izzivanja in odvratne vojne preračunljivosti sil, ki stojijo v njenem ozadju, v nobenem trenutku ne more dati moralnega zadoščenja. Slednje nam lahko prinesejo samo napori pri spoznavanju vseh vzrokov in dejstev ter vztrajanje pri poskusih vzpostavljanja zaupanja, razumevanja in spoštovanja vseh v konflikt vpletenih. To so ugotovitve, do katerih lahko pride vsak nepristranski opazovalec in nimajo namena kogarkoli opravičevati pri nasilnih dejanjih. Glede na sedaj znana dejstva o genezi dogajanja nas uradni mediji zavajajo in posledično ogrožajo. Država ni napravila vsega, k čemur jo zavezuje 124. člen ustave, ki govori o obrambi in pravi, da pri zagotavljanju varnosti država izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja. Miru ni mogoče doseči z enostranskimi obsodbami, vojnim hujskaštvom, z blokado sadov preteklih pogajanj in z izogibanjem novim.
Ira Zorko, Vransko
