Osrednji Dnevnik TV Slovenija, minuli petek. Večinoma nasmejan Saša Kranjc tokrat brez nasmeška: "Možnost tretje svetovne vojne ali jedrskega konflikta vpliva na moj vsakdan - to pravi, po najnovejši poizvedbi javnega mnenja agencije Valicon, že več kot tretjina Slovenk in Slovencev. Kaj pa pravijo pristojni v državi? Na zaostrene varnostne razmere je z dramatičnim sporočilom ob Dnevu policije opozoril tudi notranji minister Boštjan Poklukar". In kaj je izjavil minister? "Varnostne romantike je v Sloveniji konec!"
V nadaljevanju prispevka izvemo, da omenjeni scenariji skrbi ali straši ne le nekaj več kot tretjino ljudi, ampak kar 40 odstotkov, 10 več kot mesec poprej. Hudo! Se pa takoj vprašam, kako to, da se nas, na mirovniških shodih, kot nedavno ob državnem prazniku, v Ljubljani in Kopru, če je ta skrb tako izrazita in razširjena, zbere le peščica, nekaj sto do največ tisoč? Sodeč po tem, bi rekel da nas je resno zaskrbljenih izredno malo, od 0,010 do 0,050 odstotka celotne populacije, sicer bi trgi in ulice zahtevajočih politike, ki bodo preprečile, da se najhujše zgodi, pokali po šivih… Če pomislim samo na polnoletnike, zbrati bi se nas moralo od 500 do 600 tisoč. Diskrepanca, ogromna. Kako naj si jo pojasnim? Jah, le tako lahko, da so preostali 39,950 odstotka, ki jih na protestih ni, prepričani, da se proti temu ne da storiti ničesar, ker da nam je to morda zapisano v usodi, oziroma da ni človek tisti, ki o tem odloča, da niso to naši vodilni, med katerimi tudi minister, ki nam sporoča, da varnostne romantike ni več.
Nek mimoidoči mlajših let v Ljubljani je na vprašanje novinarke, kaj si o tem misli, kratek: "Se ne sekiram s tem dost, pa se mi zdi, da se bodo že nekak zmenili, fantje." Aha, si rečem, tale mladenič očitno ne sodi k 40 odstotkom, ker računa na razsodnost politike in politikov.
Pa se znova vprašam: ali me daje preganjavica, ker mi tovrstnega zaupanja v odločevalce ne "rata" deliti, zato o tem pisarim, pa hodim na shode, iščem dialog z oblastjo, skušan posvariti čim več javnosti, da je stvar resna, ali me v to silita lastno razumevanje dogajanj in početji, ki botrujejo naraščanju tega strahu in skrbi za to, kar zapuščamo zanamcem. Mene lahko pobere že, ko sklenem in medijem odpošljem tole razmišljanje, kake posebne škode ne bo, pa oni, do katerih v komentarjih nisem pretirano prijazen, se bodo prenehanja mojega pisanja in težačenja še veselili, a imam pet vnukinj in vnukov, vsi še v rosnih letih od 12 do 17, za katere me stisne pri srcu, že samo ko pomislim na podnebje, na poletne temperature, v katere se bodo kuhali, huje, kot se že kuhamo danes, ko bodo odraščali in si ustvarjali družine. Se bodo do moje starosti sploh dokopali? In me toliko bolj skrbi, ko vidim sedanje odločevalce naših usod, na domači, nacionalni ravni, najbolj pa na širši mednarodni, s katerimi domači sodelujejo in ponižno sklepajo dogovore, "kao" v korist bolj varne in srečne prihodnosti – v Natu in EU – kako se postavljajo do izzivov in groženj, ki planetarno situacijo vse bolj napenjajo in poslabšujejo. Omenil sem podnebje. Zanj jim je malo mar!
Oni, ki me, poznajo vedo, da nekaj političnega znanja in izkušenj imam, da si lahko dovolim recenzirati tu pa tam razmišljanja, namere in početja omenjenih gospe in gospodov. Pa si bom prav v luči ali senci, če hočemo, naraščajočega strahu pred apokalipso, znova to dovolil.
Težko je sedanjim odločevalcem v Bruslju priznati, da se vedejo prav, če po več kot treh letih vojne v Ukrajini še vedno vztrajajo pri politiki, ki je vsaj delno, če ne v celoti botrovala temu konfliktu. Širitev Nata vse bližje ruskim mejam ne prispeva k prekinitvi spopadov in prehodu k mirovnim pogajanjem in tudi ne preprečuje, da bi si Rusi počasi, a vztrajno prisvajali
nova in nova ukrajinskega ozemlja. Rezultati te politike so le dodatne žrtve na obeh straneh, kopičenje razdejanj in vse bolj nevarno poglabljanje razdora v odnosu Evrope do Ruske federacije kot večne sosede in najmočnejše jedrske sile na planetu, s katero smo sobivali v razvejanem sodelovanju in prijateljevanju vse do 24. februarja 2022. In to 25 let z istim Putinovim režimom, ki bi ga sedaj le predali Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC) zaradi domnevnih vojnih zločinov.
In tu prispemo do še enega obnašanja vodilnih v Bruslju, ob žal sostorilstvu več ali manj vseh članic Nata in EU, ki še kako kriči po napačnem, krivičnem in nevarnemu odločanju. Putina krivimo za vojne zločine, zaveznika v Izraelu, predsednika vlade Netanjahuja, ki že drugo leto sistematično in dnevno v očeh sveta iztreblja Palestince, kot bi z deratizacijo ščurke in ki jih je doslej pokončal v polovici časa vojne v Ukrajini za 5-krat več, kot se ubitih civilistov lahko prepiše Putinu, ter za 12-krat več otrok, pa še sprejemamo za sogovornika. Nekateri ga celo vabijo na obisk v posmeh tiralici ICC zaradi genocida. Večina preprečuje že samo dokaj nedolžno razveljavitev pridružitvenega sporazuma EU s to državo, iz naslova 2. člena, ki varuje človekove pravice. Trgovinske in politične sankcije? Kje pa! Proti Ruski federaciji že 18 svežnjev, ob nenehnem in vedno bolj udarnem oboroževanju Ukrajine, do Izraela le pozivi k omogočanju humanitarne pomoči preživelih Palestincev v Gazi, ob tem, da ga zlasti ZDA, a tudi druge članice Nata in EU, še naprej oborožujejo in mu omogočajo, da še nadalje pobija.
Nedavno je neizzvano in povsem nezakonito iz zraka napadel Iran, pod pretvezo nevarnosti razvoja jedrskega orožja, sledile so mu v podkrepitev napada še ZDA, v eklatantnem nasprotju z mednarodnim pravom in Ustanovno listino OZN. Nihče od vodilnih v Evropi ju ni obsodil, nekateri kot na primer nemški kancler Merz in generalni sekretar Nata Rutte, sta oba napada celo pozdravila in učinke pohvalila.
Na koncu tega mojega sprehoda po poteh vprašljivih praks naših evropskih odločevalcev, pri čemer izpostavljam nedvomno sporne in obsodbe vredne dvojne standarde v odnosu do mednarodnega prava in človekovih pravic, dodajam še njihov najnovejši hit: ker da nam Rusija in Kitajska ogrožata varnost ter celo svetovni mir, se oborožujmo tako, da ju bomo odvračali od te namere, če pa bomo napadeni, pa da jima bomo kos. Zato plan Evropske komisije ReArm Europe, vreden 800 milijard evrov v naslednjih nekaj letih za proizvodnjo in nakup orožja, zato dogovor "zgodovinskega" vrha zveze Nato, v Haagu, ki ga je članicam vsilil ameriški predsednik Donald Trump. Naj si o tem gospodu vsak ustvari svoje mnenje, če si ga še ni, pa o radikalnem povečevanju obrambnih izdatkov znotraj zavezništva iz 2 odstotkov na 5 odstotkov bruto družbenega proizvoda sleherne države.
Ob vsem povedanem si skušajmo ustvariti oceno tveganja pred izbruhom svetovne, in to če že, po vsej verjetnosti jedrske vojne, ter odgovornosti, če bi se naj ta grožnja prikazala na obzorju. Ni višje sile, niso nezemljani, ki nam jo lahko zakuhajo. So konkretni možje in gospe z imeni in priimki, ki o tem odločajo. Donald Trump in Vladimir Putin, niju omenjam kot prva, ker držita prst na največja jedrska arzenala na planetu, toda izjemno proaktivni pri kuhanju razmer, iz katerih se lahko izrodi najhuje, so še nemški kancler Friedrich Merz, francoski predsednik Emmanuel Macron, britanski premier Keir Starmer, sekretar Nata Mark Rutte, predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen ter visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kallas. Nič manj odgovorni vsi ostali voditelji članic Nata in EU, z domačimi vred, a bi bilo predolgo, da bi jih našteval.
Bralka in bralec tega zapisa, ki sodi k 40 odstotkom, zaskrbljenim pred nevarnostjo najhujšega, naj se zamisli, ali naslednjič ostati doma ali se pridružiti prizadevanjem aktivnih državljank in državljanov, da s pritiski na oblast to prisilijo k političnim odločitvam, ki bodo omenjeno nevarnost odvračale in jo končno zatrle. Več nas bo v tem boju, več bo možnosti, da se znova dokopljemo do miru.
