Uroš Esih
Te dni v Ljubljani poteka konferenca o energetski prihodnosti, ki jo organizirata Mednarodno združenje za energetsko ekonomiko (IAEE) in ljubljanska ekonomska fakulteta. Razprave so tekle tudi o prihodnosti plina in gradnji plinske infrastrukture v Evropi, vlogi utekočinjenega naftnega plina (LNG) ter geopolitičnih vprašanjih plinskega sektorja vključno z odnosi z Rusijo.
Ne glede na visokoleteče politične razprave o razogljičenju družbe glavni energetski vir, ki obsega več kot tretjino vse porabe energije v Evropi, predstavlja nafta, četrtino pa zemeljski plin. Zadnji podatki kažejo, da se poraba zemeljskega plina v EU povečuje, poraba nafte pa zmanjšuje. V povezavi s porabo zemeljskega plina so v EU pomembni in geopolitično zanimivi premiki.
Severni tok 2 bo povečal nemško odvisnost od Rusov
Podatki kažejo, da se uvoz zemeljskega plina iz Rusije v EU v zadnjih letih kljub zahodnim sankcijam zoper Rusijo zaradi aneksacije Krima povečuje. Delež ruskega Gazproma na evropskem trgu je med letoma 2017 in 2018 zrasel s 35 odstotkov na skoraj 37. Leta 2017 je EU skupaj uvozila 423,4 milijarde kubičnih metrov plina, od tega 189,3 milijarde kubičnih metrov iz Rusije. Največ uvoženega in s tem ruskega plina je končalo v Nemčiji. Kmalu se bodo ta razmerja še dodatno izboljšala v rusko prid (in s tem povečala odvisnost Nemčije in celotne EU od ruskega plina), saj se počasi končuje gradnja Severnega toka 2. Tega gradi ruski energetski velikan Gazprom, dopolnjuje pa Severni tok 1. Rusijo in Nemčijo bo novi plinovod neposredno povezal pod Baltskim morjem prek ozemeljskih voda Rusije, Finske, Švedske, Danske in Nemčije. S Severnim tokom 2 se bo količina plina, ki prek prvega plinovoda pride v Nemčijo, podvojila na 110 milijard kubičnih metrov plina letno.
Relativni uspehi ameriške LNG-strategije
Z zmanjšanjem evropske odvisnosti od ruskega plina pa se v zadnjih letih, odkar imajo na voljo dovolj presežnega utekočinjenega plina LNG, pridobljenega s frackingom, ukvarjajo tudi ZDA. Rast uvoza ameriškega LNG-plina v relativnih številkah je impresivna. V devetih mesecih po lanskem julijskem srečanju predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja in ameriškega predsednika Donalda Trumpa se je ameriški izvoz LNG-plina v EU povečal za kar 272 odstotkov. A količinsko gledano, je izvoz ameriškega plina v EU v primerjavi z ruskim zanemarljiv, saj znaša 10,4 milijarde kubičnih metrov letno.
Rusija vstopa tudi na trg LNG-plina
Na drugi strani pa Rusija širi tudi obseg sodelovanja s Kitajsko in se pripravlja za večjo igro na svetovnem trgu LNG-plina. "Sodelovanje s Kitajsko na plinskem področju je staro več kot desetletje, res pa je, da se je močno intenziviralo po letu 2014. S plinovodom Moč Sibirije bo lahko Rusija prvič Kitajski dobavljala zemeljski plin, projekt je podoben naftovodu ESPO (East Siberia-Pacific Ocean), ki že obratuje. Na določenih odsekih projekta tečeta vzporedno, kar zmanjšuje logistične in operativne stroške. Poleg dobave plina Kitajski je pomembno dejstvo, da bo Rusija plin dostavljala do LNG-terminalov na Sahalinu, ki že obratujejo. To pa je temelj za večjo igro Rusije tudi na svetovnem trgu LNG-plina," pojasnjuje Mancevič. Z EU-perspektive je po njegovo pomembno, da plinovod Moč Sibirije s kapaciteto skoraj 40 milijard kubičnih metrov plina na leto ne povezuje zahodnosibirskih nahajališč plina, iz katerih se napaja Evropa, temveč nova nahajališča v vzhodni Sibiriji: "S tega vidika Rusija ne bo mogla s tem plinovodom nadomestiti izvoza v EU."
