Klara Avsec
Z rastjo trga pametnih naprav, vse pogosteje povezanih v sisteme pametnih domov, namenjenih izboljšanju varnosti in samodejnemu opravljanju nekaterih nalog, se odpira tudi vprašanje zasebnosti podatkov, ki jih zbirajo, in njihove uporabe v kazenskih preiskavah.
V praksi je ta ideja za zdaj omejena z zakoni varovanja zasebnosti, a novi kriminalni primeri nenehno odpirajo razpravo o tem, kje naj bi ta meja v digitalni družbi sploh potekala. Med najbolj odmevno tujo sodno prakso - odmevnejših domačih primerov še ni - najdemo umor, ki je leta 2015 pretresel mesto Bentonville v ameriški zvezni državi Arkansas, ko je po večerni zabavi štirih moških lastnik nepremičnine naslednji dan v kadi odkril truplo in postal glavni osumljenec. Detektivi so ob pregledu prostora ugotovili, da gre za celovit sistem pametnega doma, in želeli v postopek vključiti tudi podatke iz varnostnega sistema, sistema z razsvetljavo, vremenske postaje in glasovnega pomočnika Amazon Echo. Amazon je zahtevo za dostop sprva zavrnil, podjetje pa je podatke delilo šele po privoljenju lastnika.
Usodnosti podatkov ne moremo predvideti
Kot je pokazal sodni primer iz Arkansasa, lahko organe pregona potencialno zanimajo tudi netipične naprave - v omenjenem primeru je zgodbo na sodišču pomagal dopolniti pametni merilec vode, ki je pokazal, ob katerih urah je bila porabljena večja količina vode, predvidoma uporabljena za odstranjevanje krvi po umoru.
"Sporočilnosti nekega podatka preprosto ne moremo predvideti vnaprej. Včasih je usodnost jasna že ob pridobitvi podatkov, včasih se pokaže šele, ko podatke različnih vrst združimo in obdelamo," je prepričan dr. Primož Gorkič, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo ljubljanske pravne fakultete. "Ne sme nas zavesti, da se zdijo nekatere informacije same po sebi neškodljive, denimo podatek o porabi vode, saj lahko skupaj z drugimi še vedno tvorijo celovit mozaik posameznikovih dejavnosti," še doda. Prav tako lahko posamezna iskanja, označena s časovnimi značkami, ponudijo časovni okvir, ki lahko določi, kdaj je bila oseba prisotna v sobi in kdaj ne.
Pri uporabi podatkov s pametnih naprav v sodnem procesu naletimo na številne pomisleke o trdnosti tovrstnih dokazov. Čeprav so podatki shranjeni pod osebnim uporabniškim profilom, to še ne pomeni nujno, da jih je res ustvaril dotični posameznik. Zaplete se že pri tekstovnih prepisih, ki se odzivajo na uporabniške poizvedbe - ne vemo, ali je poizvedbo res opravil osumljenec in ali je zapis pravilen. Medtem ko je glasovna podpora glasovnih pomočnikov za angleški jezik izboljšana do te mere, pa v preostalih jezikih, tudi slovenščini, napačna interpretacija pomočnikov zaradi raznolikih narečij in slenga ni redek pojav.
A kot objasni dr. Gorkič, pomisleki o uporabi prepisa še ne predstavljajo pravne ovire pri uporabi takega dokaza. "Načeloma ovir ni, so pa pomisleki pomembni za dokazno oceno. Napačna ocena, denimo pripisovanje napačnega ukaza osebi ali pripisovanje ukaza napačni osebi, vodi v zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar je pritožbeni razlog in lahko vodi v razveljavitev sodbe."
Možnosti slovenske policije
Kot pojasni dr. Gorkič, so slovenskim organom pregona v podobnih okoliščinah na voljo številne možnosti pridobivanja podatkov s pametnih naprav - v nekaterih primerih je mogočih celo več rešitev. V prvi vrsti lahko naprave zasežejo, pri čemer mora policija najprej vstopiti in preiskati stanovanje, zato v tem primeru veljajo režimi hišne preiskave, zasega predmetov in preiskave elektronske naprave. Podatke je mogoče tudi prestreči, pri čemer so organom pregona na voljo prikriti preiskovalni ukrepi, denimo nadzor komunikacij v elektronskem komunikacijskem omrežju, v nadaljevanju pojasni dr. Gorkič. "Če gre pri tem za prestrezanje podatkov z naprave, ki je tako občutljiva, da lahko deluje kot prisluškovalna ali snemalna naprava, potem je ravnanje primerljivo z velikim prisluškovalnim napadom, ki pomeni tajno opazovanje v tujem stanovanju." Tovrstni ukrepi sicer niso nekaj vsakdanjega - na razpolago so le ob najresnejših kaznivih dejanjih. "Ta preiskovalna dejanja je mogoče izvajati le v navzočnosti imetnika stanovanja ali vsaj z njegovim vedenjem. So zelo občutljiva, zanje so predpisani strogi vsebinski in postopkovni pogoji," na omejitve opozori pravnik.
Okorno pridobivanje podatkov Googla, Facebooka, Amazona
Vrednost pametnih naprav v boju proti kriminalu je v podatkih, ki jih zbirajo in shranjujejo. A same naprave, denimo samostojni glasovni pomočniki, kot je amazon echo, lahko shranijo le nekaj gigabajtov informacij, od tega večino zavzame programska oprema, ki omogoča samo delovanje naprave. Za forenzike še najbolj zanimivi delovni spomin (RAM) pa je enostavno izbrisan ob ponastavitvi (resetiranju) naprave. Nekatere naprave pa zbranih informacij sploh ne hranijo v lokalni shrambi - glasovni pomočnik Google Home denimo ves zvok, ki sledi besednemu sprožilcu, po katerem naprava prične snemati, posreduje v oblak za nadaljnjo analizo, sama naprava pa služi le dostopu do strežnika.
"V demokratičnih državah so vlade podvržene demokratičnemu nadzoru, podjetja, ki imajo vse te podatke, pa nikakor"
Nevarna bližnjica do vpeljave policijske države
Medtem ko domača pravna ureditev še ne izkorišča vseh obstoječih tehnoloških zmožnosti, pa Nemčija že razmišlja o uvedbi zakona, ki bi državnim organom olajšal vpogled v zaščitene podatke, zbrane s pomočjo pametnih naprav. Junija predstavljeni zakonodajni predlog bi zagotovil dostop do podatkov, ki jih zbirajo glasovni pomočniki, kot sta alexa in siri, poseg pa bi upravičili kot nujno potreben za učinkovitejši boj proti kriminalu. Ideja je v nemški javnosti, zaradi zgodovinske izkušnje vmešavanja vlade v zasebna življenja prebivalcev, sprva z nadzorom nacističnega režima, nato pa še vzhodnonemške komunistične tajne policije, kot politično občutljiva tema sprožila burno debato.
"Vse gre prav, dokler nekaj ne gre narobe," pomislekom nemške javnosti pritrjuje Benjamin Ferreira, predsednik slovenske Piratske stranke, ki je v domačem političnem prostoru ena bolj glasnih strank glede vprašanj zasebnosti ob prehodu v digitalno družbo. Nemški zakonodajni predlog označuje za nevarno in nesprejemljivo bližnjico do vpeljave policijske države, upravičene z bojem proti kriminalu, zato sorodnega slovenskega predloga ne bi podprl. "Država v tem primeru dobi praktično neomejeno možnost prisluškovanja. Naprave, ki jih lahko glasovno aktiviramo, namreč neprestano 'poslušajo', zato da lahko prepoznajo ukaz za aktivacijo, kar pomeni, da je potrebna le izredno majhna sprememba sistema in dobesedno vse izrečeno v dometu pametnih telefonov in drugih tovrstnih naprav bo na voljo državi. V demokratičnih državah so vlade podvržene demokratičnemu nadzoru, podjetja, ki imajo vse te podatke, pa nikakor, zato z njimi tržijo. Ob sprejemu take zakonodaje bi dali podjetjem legitimno možnost nenadzorovanega nadzora in vdorov v zasebnost, kar nekatere države, po katerih se glede pravic posameznika nikakor ne želimo zgledovati, že počnejo."
Za hrambo le povsem anonimiziranih podatkov
Pojasni tudi, zakaj soroden predlog po njegovem mnenju pri nas ni potreben: "V rokah, ki bi tak zakon izvajale odgovorno in etično, ga ne potrebujemo, ker obstoječa zakonodaja že omogoča prisluškovanje. V rokah, ki bi tak zakon zlorabile, pa ga prav tako ne potrebujemo, saj bo takšna vlada tako ali tako pisala svoje zakone mimo ljudi." Ferreira namesto tega izpostavi pomen poudarjanja pristopa po načelu privzete zasebnosti (privacy by default) in okrepitev z ustavo zagotovljene pravice do zasebnosti. "Hramba podatkov za namene treniranja nevralnih mrež, ki skrbijo za prepoznavo in izvršitev ukazov, je sprejemljiva le in samo če so podatki popolnoma anonimizirani in jih ni mogoče nikakor povezati z virom," je prepričan Ferreira.
