(POGLED) Ema 2020, bog nam pomagaj!

Tekle so zadnje minute Eme 2020 in grabila me je panika. Na tisti točki mi je bilo povsem vseeno, kdo bo zmagal. Nobena od skladb v superfinalu mi ni bila zares všeč. Dasiravno se mi je Lina Kuduzović zdela za umret sladka, Ana Soklič pa je ena mojih najljubših slovenskih pevk, bolj zaradi glasu kot pa svoje težko zapomljive glasbe. Grabila me je tiste vrste panika, ki za vrat stisne novinarja, ki bi naslednji dan rad napisal kaj sočnega. Obetalo se mi je le mlačno poročilo z zelo mlačnega dogodka. Bilo bi že kar preveč enostavno zavpiti, da je vsega kriva nacionalna televizija. A takšne sreče nimamo. Pripravili so povsem korektno prireditev, z impozantno scenografijo, in na oder postavili mercedes med slovenskimi imitatorji, Klemna Slakonjo, ki je s svojo imitacijo vseh petindvajsetih slovenskih evrovizijskih predstavnikov šel v zgodovino. Žirijo so sestavili iz treh cenjenih pevk, bivših evrovizijk, ki jim ne gre ničesar očitati. Razpravljati o tem, koga od njih katera pozna in s kom je katera že sodelovala, je v državi z dvema milijonoma prebivalcev nesmiselno. In jasno je bilo, da ne bodo žirantke svoje integritete zapackale s tem, da bodo preslišale kruljenje in glasovale za nekoga samo zato, ker ima na instagramu več tisoč sledilcev.
Če je nacionalka postavila Emi dobro infrastrukturo, pa so jo avtorji in izvajalci tradicionalno napolnili z zares veliko postanega, če ne že kar zatohlega zraka. Kako je mogoče, da ima osrednja televizijska glasbena izložba iz leta v leto ponuditi tako malo vznemirljivega? Da so le slike na instagramu lepe. Toliko pompa, da potem uro in pol poslušamo nekaj poskusov sterilnega, radijskim postajam kvaziprijaznega popa, veliko vrnitev Božidarja Wolfanda Wolfa, čigar komada se nihče sploh ne spomni, ker smo vsi gledali samo v lase, Tinkaro Kovač, ki je za Emo vzela skladbo, ki z njo in njeno kariero nima popolnoma nobene povezave, in eno hiperdramatično balado, z zvokom iz nekih drugih časov. Glede na to, kako malo hitov bo Ema 2020 rodila, pravzaprav niti ni škoda, da je potekala v studiu in ne na dragem Gospodarskem razstavišču. Že med projektom Ema Freš, katerega del sem kot komentator brez glasovalne pravice bil, nas je večkrat osupnila povprečnost in neambicioznost prijavljenega. V državi, v kateri je Ema ena najbolj vročih in žolčnih tem, se presenetljivo malo ukvarjamo z glasbo. Roko na srce, smo skoraj že na točki, ko Emo od Slovenske popevke loči le še rumena razvpitost. Dobra televizijska produkcija in medijsko nagnjenje k iskanju škandalov sta dobra za rejting, s končnim rezultatom na izboru Pesmi Evrovizije pa nimata veliko opraviti.