(POGLED EVROPSKEGA POSLANCA) Praznik dela bo o(b)stal, dokler bodo skupaj stali delavci

Mednarodnega praznika dela bralcem ni potrebno posebej predstavljati. Praznuje se od leta 1890 in je starejši od vseh nas in velike večine drugih državnih praznikov. Poleg novega leta je edini praznik, ki se v Sloveniji tradicionalno zaznamuje z dvema dela prostima dnevoma.
Praznik dela je preživel vse krize, vključno z gospodarsko, ki je svet zajela leta 2008. Medtem ko je vlada leta 2012 z ZUJF-om uspela ukiniti 2. januar kot dela prost dan in smo ga šele 2016 uspeli vrniti ljudem, pa je praznik dela ostal praznik, ki ga obeležujemo 1. in 2. maja. Zakaj je praznik dela preživel? Ne le zaradi druženja, mlajev, "pleh muzike", kresov in druge simbolike, temveč zato, ker ta dan simbolično predstavlja vse nas, ljudi, ki se preživljamo s svojim delom.
Leta 2020 bo obeleževanje praznika dela zaradi koronavirusa delilo usodo drugih javnih dogodkov. Toda praznik dela bo tudi po epidemiji ostal in obstal. Zakaj si dovolim to "drzno" trditev ob tem, ko eno za drugim odpadajo tradicionalna prvomajska zborovanja in druženja? Zato, ker je zdravstvena kriza bolj udarno kot vse prvomajske budnice izpostavila nujnost solidarnosti. Fizično ločeni smo v zadnjih tednih spoznali, kako je bilo slabo in narobe, da smo dovolili, da je v zadnjih letih naraščala med nami človeška razdalja in je upadal naboj za skupen boj proti krivicam. Ob stiskah soljudi smo prevečkrat pogledali stran, delodajalcem oprostili preveč napak in zlorab, (v) politiki pa smo storili premalo, da bi spremenili sistem, ki vse to omogoča.
Koronavirus je nazorno pokazal, da smo odgovorni drug za drugega in da se lahko samo skupaj, s solidarnostjo, ki presega razlike med generacijami in posamičnimi interesi, lotimo najtežjih izzivov. To sporočilo je hkrati srčika praznika dela ter edino zdravilo tako za virus sodobnega izkoriščanja (vse bolj prekarnih) delavk in delavcev kot za virus izključevanja (kapitalu in/ali politiki nepotrebnih) ljudi.