Vesna V. Godina
Nameravala sem napisati kolumno, v kateri se javno odrekam ženskemu spolu. Vzrok za to odločitev sta bili Ana Tavčar in Lorella Flego v oddaji Sobotno popoldne. No, pa se je zgodila proslava slovenskega kulturnega praznika. Ki je dokončno potrdila mojo hipotezo, da ima nov veter na RTV Slovenija dva ključna cilja. Prvi je uničenje kredibilnosti javne televizije. Drugi pa je povečati količino in učinkovitost poneumljanja, ki ga televizija kot ideološki aparat države prakticira kot eno svojih temeljnih funkcij.
Poneumljanja je toliko, da skoraj ni več mogoče prižgati televizije, ne da bi ga bil človek deležen v najbolj koncentrirani obliki. To poneumljanje ruši kredibilnost, ki jo je javnemu servisu kljub napakam v preteklosti vendarle uspelo ohraniti.
Kar odpira najrazličnejše scenarije. Eden je, kaj storiti z javno televizijo, katere kredibilnost bo z nadaljevanjem sedanjih trendov zdrknila na nulo. Drugi scenarij je v odgovoru na vprašanje, kaj bodo ljudje gledali, če javne televizije zaradi groze, ki skače z ekranov, ne bo več. In v odgovoru na ti dve vprašanji se skriva razlog za spremembe, ki jih javna TV doživlja. Ali vsaj eden od ključnih razlogov.
Prešernova proslava
Začnimo torej z včerajšnjo proslavo. Ki je bila še en korak proti dnu, ko gre za proslave, ki jih organizira sedanja oblast. Preplet neokusnega kiča, svetobolja, patetike, neprofesionalnosti in ostalih podobnih značilnosti je neprimerljiv s čemerkoli, česar se v zvezi s proslavami 8. februarja spomnim. Že res, da smo bili v preteklosti deležni že marsičesa. Toda nikoli, ampak res nikoli proslava ni utelešala slovenske domačijske mentalitete v tako koncentrirani obliki, kot se je to zgodilo včeraj.
Omenjeni dami sta razglabljali, kako je treba imeti plašč v prej omenjeni barvi, ki pristoji vsem ženskam neglede na starost in barvo las. Ker črne, sive in rjave plašče imamo v omarah vse ženske. Zakaj ne bi imele še kaj drugega? Podobno razglabljanje se je ponovilo ob jakni.
Duh domačijskosti, ki je že pred časom začel prevevati tudi javno TV in ki ga uteleša Darja Gajšek s svojimi poletnimi, jesenskimi, zimskimi, pomladnimi pozdravi, je v včerajšnji proslavi doživel ustoličenje na najvišji državni kulturni ravni.
Vse jasno
Če bi poskušali proslavo strniti v nekaj besedah, bi te bile: vaškost, kmečkost, kmetavzarstvo, farškost, cerkev, ljudskost, vaški oder. To je to, kar včerajšnjo proslavo radikalno ločuje od zateženih prireditev iz preteklosti, ki bi jih lahko opisali z besedami: kvaziintelektualizem, (prisiljena) visoka kultura, bleferstvo. In še kaj.
A naj mi bo oproščeno: zdaj pogrešam posiljeni visokokulturniški kvaziintelektualizem pogosto nerazumljivih eksperimentiranj. Pri njih je človek lahko vsaj imel občutek, da nekaj ponujajo v razmislek. Česar morda ne razumeš.
Poneumljanja je toliko, da skoraj ni več mogoče prižgati televizije, ne da bi ga bil človek deležen v najbolj koncentrirani obliki. To poneumljanje ruši kredibilnost, ki jo je javnemu RTV servisu kljub napakam v preteklosti vendarle uspelo ohraniti.
Pri včerajšnji proslavi pa je bilo vse jasno. Popolnoma jasno. Razmislek in premislek ni potreben. Enako kot pri Darji Gajšek. Za katero ni jasno, zakaj je v njenih sredi zime na vseh koncih in krajih izrezanih poletnih oblekah s harmoniko v naročju niso vključili v proslavo. Škoda. Duh proslave bi še dodatno popestrila.
Nova barva
Da se vrnem k Ani in Lorelli. Ki sem ju v soboto videla na televiziji prvič. In še to pomotoma.
Ko sem ju slišala razglabljati o novi modni barvi, katere imena si nisem zapomnila; ko sem ju videla prikazovati oblačila v omenjeni barvi; ko sem ju slišala resno razglabljati o tem, kaj ženska potrebuje; ko sem slišala razglabljati numerologinjo z razlago, da je leto 2022 leto števila 2, ki pomeni dvojino, sodelovanje, odnose itd. — in ob njej Ano, ki je komentirala, da gre za globoke misli, ki si jih je vredno zapomniti, sem obsedela. Šokirana.
In potem me je pograbila sveta jeza ob tem, da sta omenjeni dami razglabljali, kako je treba imeti plašč v prej omenjeni barvi, ki pristoji vsem ženskam neglede na starost in barvo las. Ker črne, sive in rjave plašče imamo v omarah vse ženske. Zakaj ne bi imele še kaj drugega? Podobno razglabljanje se je ponovilo ob jakni. Ki jo menda imamo vse ženske v črno-beli in rjavo-drap različici, saj je to železni del ženske garderobe.
Bebavo govoričenje
Gledala sem bebavo govoričenje žensk, ki očitno predstavljata utelešenje meščanskega tipa ženske eksistence sedanjega režima. In glasno rjovela:
“Ali ti dve trapi ne vesta, da več kot polovica žensk v Sloveniji živi z dohodki, ki so pod povprečno plačo? Ali ti dve trapi ne vesta, da so v Sloveniji ženske tiste, ki spadajo med najbolj revne in najbolj revščini izpostavljene ljudi? Ali ti dve trapi ne vesta, da večina žensk v Sloveniji težko shaja iz meseca v mesec? Da si težko kupijo hrano? In plačajo račune? Kakšni trije plašči, ki jih imajo v omarah kot železni del ženske garderobe?! Ali ti dve trapi ne vesta, da večina žensk v Sloveniji nima denarja niti za nakup enega kvalitetnega plašča?”
Danes že nekoliko pomirjena ugotavljam, da je režim z domačijskostjo preplavil celotno Slovenijo. In v njenem duhu sproduciral tako utelešenje vaške ženske (Darjo Gajšek) kot utelešenje slovenske meščanke (Ano Tavčar in Lorello Flego). Ena neinteligentnejša kot druga. Ena nesprejemljivejša kot druga. Ena sramotnejša kot druga.
In s temi televizijskimi pojavami bi morala kot ženska biti v sestrstvu? Z njimi bi morala biti solidarna? In kar je še drugih neumnosti feministične ideologije?
Ne, hvala! V tej državi se odrekam svojemu spolu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
