V prispevku se avtorica sprašuje, kako je mogoče, da je nemogoče (tj. zgraditi SNG Dramo), pri tem navaja vrsto netočnosti in s tem ustvarja vtis, da smo sosedje glavna ovira pri izgradnji Drame. Nemška hiša in Mali nebotičnik sta stavbi, ki stojita najbliže Drami. Mi smo tisti "nemogoči" sosedje, ki jim je Ministrstvo za kulturo ponudilo vse (po njihovem kot vrhunec še čiščenje oken), a nehvaležno zavračamo podpis dogovora, ki bi omogočil pridobitev gradbenega dovoljenja. Označeni za sitne in naveličani znova poudarjamo, da ne nasprotujemo prenovi in naša vrata ostajajo odprta za podpis dogovora, če bo ta dal realno jamstvo za tveganja, ki jih nosi gradnja. Izjemno globoka gradbena jama neposredno ob obstoječih stavbah, delikatna sestava tal in podtalnica predstavljajo izjemen izziv za izvajalce in nevarnost za stabilnost obstoječih stavb. Kdo bo zagotovil obnovo ob morebitnih poškodbah – javni zavod, ki že tako vsako leto komaj sestavi konec s koncem? Stanovalci smo zahtevali le jamstvo države (kot ustanoviteljice javnega zavoda) za poškodbe. A se je ministrstvo odločilo, da bo stanovalce raje poskusilo razlastiti.
V nasprotju z institucijami, ki jim je medijski prostor bogato odmerjen, mi nimamo funkcionarjev za medijske nastope niti horde odvetnikov, projektantov in drugih svetovalcev za iskanje pravnih akrobacij, kako se izogniti prevzemanju odgovornosti, če gradnja povzroči poškodbe na sosednjih objektih. Niti nimamo možnosti sprejemati zakonov, ki drugo stran pogajalske mize stisnejo v kot.
Imamo pa dokumentiran proces pogajanj, ki se vleče že leta, in iskreno željo, da zaščitimo svoje domove oziroma kulturno dediščino, ki jo predstavljata Mali nebotičnik in Nemška hiša. Občasno se kak novinar obrne na nas. Za vsakega si vzamemo čas in odstremo tančice, za katere si nekatere institucije prizadevajo, da bi ostale zastrte, saj je tako njihovo mešanje megle bolj učinkovito. A večina sogovornikov hitro spozna, da jih naša zgodba ne zanima, ker ni škandalozna. Sosedje gradnji namreč sploh ne nasprotujemo, želimo zgolj ustrezno zagotovilo, da bodo morebitne poškodbe naših stavb odpravljene. Zakaj dogovor, kakršen je bil ponujen na koncu pogajanj (vmes je ministrstvo dvakrat odstopilo od usklajenih različic dogovora), ni primeren, ni možno enostavno pojasniti, saj je potrebno vsaj razumevanje zakonodaje več področij pa tudi nekaj statike, geomehanike in geologije. A če prispevek pripravi oseba, ki pristopi strokovno in si vzame dovolj časa, da dobi in preveri informacije z obeh strani, je tudi to mogoče (na primer prispevka Drama še vedno nima gradbenega dovoljenja ter Ovire na poti nacionalnega interesa novinarke Dnevnika Vanje Brkić). Ker dogovora nismo podpisali, nas ministrstvo skuša razlastniniti. Koliko časa bomo etažni lastniki še lahko vztrajali pod pritiski, diskreditacijami in finančnim izčrpavanjem inštitucij, ki ne želijo prevzeti odgovornosti za izvedbo (svojega) projekta, ne vemo. Pravnih sredstev, ki so na voljo, je še nekaj. Tu je naše zgodbe konec.
Odgovorov željne pa vabimo, da se dobro seznanijo s projektom in skušajo razumeti, kaj pomeni spodkopati celotno parcelo do 16,6 m v globino, vključno s historičnim delom Drame in ob spomeniško zaščitenima Malem nebotičniku in Nemški hiši. Svetujemo, da se seznanijo tudi s tveganji, ki jih prinašajo zahtevni posegi v delikatno sestavo tal in posegi v podtalnico (in težavami drugih v okolici, ko so se izvajali tako ambiciozni posegi v globino). Najbolj hrabre pa spodbujamo, da se vprašajo o smiselnosti takih posegov. Zdi se, da se je stroka že utrudila opozarjati, da ni mogoče zadostiti potrebam sodobnega gledališča v omejenih gabaritih historičnih objektov. Pozivala je k premisleku o gradnji na dodatni lokaciji. Sprašujemo se, ali si kdo drzne povprašati po dejanskih stroških te obsežne prenove ali jih celo preračunati glede na razmerje med oceno investicije in končnim zneskom stroškov pri podobnih projektih (na primer Operi). Maske so padle (kostanj pa tudi). Odgovorni ne morejo več skriti, da projekt stoji v slepi ulici. Novinarji, poskusite si odgovoriti na vprašanje, kdo in zakaj se je odločil graditi tako velik objekt na tako majhni lokaciji in za to izvesti celo dva javna natečaja. Zakaj so bile vse druge lokacije (za dodatni objekt) predaleč, četudi oddaljene zgolj 400 m? Če je Trnovo predaleč za "dame v visokih petkah", kako pa bodo te dame parkirale v Litostroju? Bodo lahko tja prišle s trolo? Zakaj se je moral ansambel seliti v Litostroj, če začetek gradnje sploh ni na vidiku? Vprašanj je še neskončno. Najbolj pogumen pa naj ob priliki vpraša ministrstvo, kako se lahko čistijo okna na stavbi, potem ko ta ne stoji več. Drama je.
Etažni lastniki Nemške hiše