Glorija Lorenci
Nazadnje, ko bo vse to za nami, se bomo najbrž spominjali ene bolj nenavadnih posledic epidemije - tihih pogrebov. Sredi marca je odmeval pogreb družbenopolitičnega delavca, gasilca in čebelarja v Moravčah, na katerem so se zvrstili govori in slišale pesmi, ljudi ob grobu je bilo nekajkrat več kot dovoljenih deset najožjih svojcev pokojnika; kasneje mediji o kršitvah niso več poročali.
A bolj ko iskanje prekrškarjev je v tem času pomembno, da mnogi, ki so izgubili svojce in žalujejo, ostajajo sami z vso grenkobo, žalostjo in nerazložljivostjo izgube. "Sožalje naj se izrazi brez običajnega stiska rok ali objema," odreja pogrebni red v času epidemije. In še: "Ob grobu se izvede le najožji strokovni protokol pogrebne slovesnosti oziroma cerkveni pogreb s krajšim obredom ob grobu, ki zagotavlja pietetno izvajanje pogreba. Pogrebna slovesnost naj poteka brez spremljevalnih dogodkov (govori, pevci, trobenta ipd.) ..."
Kot stisk roke, kot tolažeč objem
Z mnogih koncev pa se sliši, da znajo ljudje, ki jih potrebuješ za moč in oporo ob pokopu, najti način, da pomagajo, ne da bi kršili ukrepe za zajezitev epidemije. Razporedijo se po vsem pokopališču, oddaljeni od žalujočih, a vseeno z njimi. In včasih, pravijo, je slišati tudi spontano pesem o izgubi in bližini.
Potrebujemo objem - zdaj bodo ostale brazde
Kako preživeti, ko je hudo in se ne moremo objeti, smo vprašali patra dr. Karla Gržana. Tako je odpisal: "Spominjam se srečanja s prijateljema. Takoj, ko so mi sporočili, da jima je umrl (že drugi) otrok, sem pohitel k njima, da bi se ponudil v oporo, v pomirjajočo prisotnost. Vstopil sem v njun dom. Tako zelo je bil prežet z bolečino. Ko me je uzrla mati, je pristopila in me objela … Naslonila je glavo tja k mojemu srcu in sem zaznaval, kako iz objema – iz občutene in zaznane sočutnosti - črpa moči, ki jih je potrebovala v svoji silni bridkosti.
Pot žalovanja je težja
Prof. dr. Onja Tekavčič Grad, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka:
"Kako se sprijazniti, da je pogreb osiromašen? Kako razumeti, da ni opore širše družine in svojcev? Kako sprejeti, da ne moremo še zadnjič pogledati in se dotakniti svojega bližnjega? Vse to seveda otežuje poslavljanje in bo najbrž vsaj pri nekaterih prizadetih tudi oteževalo proces žalovanja.
Kaj lahko naredi okolica, ki ve, da je njihov sorodnik, prijatelj, sodelavec prizadet zaradi drugačnih okoliščin ob smrti? Že smrt sama je hud travmatski dogodek, ki sproži mnoge čustvene, vedenjske in telesne procese, v pogojih pandemije pa je otežen še socialni del žalovanja. Zato je seveda v pomoč posamezniku in družini, če drugi ohranijo stik preko telefona in drugih elektronskih povezav, da stojijo žalujočemu ob strani, se z njim o umrlem pogovarjajo, ga poslušajo, ko pripoveduje o poteku bolezni in obžalovanju, da ni mogel zaustaviti tragičnega konca. Predvsem pa dopustijo, da o svojih občutkih, čustvih in razmišljanjih čim več govori, in ne pričakujejo, da bo vse šlo hitro in enostavno. Pot žalovanja je vedno dolga in zapletena, v teh izrednih okoliščinah pa bo verjetno še nekoliko težja."
