Pogrešam dom, čeprav vem, da tam ne morem več bivati. Otroci so odšli, sama nisem zdrava," pripoveduje Marija, ki starost preživlja v enem od domov za starejše. "Ne morem reči, da mi v domu kaj manjka," pravi, a želi si predvsem zdravja. Marija je ena od mnogih, ki se vsakodnevno srečujejo z osamljenostjo. Te je v času epidemije med ljudmi še več, stiske se poglabljajo.
"Menim, da je osamljenost problem sodobne družbe. O tem problemu ljudje pogosto ne govorijo, ker ga ne znajo prepoznati ali ker se ga sramujejo," pa pravi Maja Koren Kocjančič, certificirana psihoterapevtka transakcijsko-analitične psihoterapije. Kaj pravzaprav privede do osamljenosti? Strokovnjakinja odgovarja: "Do občutenja osamljenosti privede sprememba v odnosih z ljudmi, ki so nam pomembni. Ali oseba, na katero smo čustveno navezani, odide za daljši čas ali nas zapusti ali umre. Če ne najdemo odnosa, ki bi nam dajal občutek povezanosti in bližine, ki smo ga imeli z osebo, ki je odšla, občutimo osamljenost. Nekateri občutijo osamljenost, ker že dalj časa niso z nikomer čustveno povezani. To je še posebno izrazito pri ljudeh, ki nimajo partnerja. In v zadnjem letu, ko smo bili prisiljeni omejiti odnose na minimum, je bilo to posebno izrazito."
Vse več ljudi išče pomoč pri strokovnjakih
Čas, v katerem živimo, stiske ljudi poglablja. Nič drugače ni z osamljenostjo. Maja Koren Kocjančič pravi, da je leto epidemije prineslo velike spremembe na področju doživljanja in čustvovanja.
Posameznik, ki je osamljen, se pogosto znajde v začaranem krogu slabega počutja, sramu, izoliranosti, kar pa osamljenost le še poveča. Kot posledica osamljenosti se lahko razvijejo depresija, izgorelost, motnje hranjenja, razne zasvojenosti. Zaradi stisk, ki nastajajo, v zadnjem letu vse več ljudi išče pomoč tudi pri strokovnjakih. Maja Koren Kocjančič pove, da v tem času klienti največkrat poiščejo pomoč zaradi depresije in povečane anksioznosti, pa tudi konfliktov oziroma sprememb v partnerskih odnosih.
Pogosto se sramujejo svoje osamljenosti
Študentje pogosto opisujejo, da imajo občutek, da se je v zadnjem letu svet ustavil, pravi. "Ni priložnosti, da bi spoznali novega partnerja, ne morejo nabirati delovnih izkušenj, veliko se jih je vrnilo k staršem. Na drugi strani pa so starejši ljudje, ki so prestrašeni, ker jih situacija epidemije spominja na vojno, ki so jo preživeli sami ali njihovi starši, ali niso spretni v komuniciranju preko sodobnih naprav ali si jih ne morejo privoščiti, spletno nakupovanje jim ni blizu in se zato počutijo še bolj odrinjene in same." Psihoterapevtka v pogovoru pove, da se ljudje pogosto sramujejo svoje osamljenosti. V ozadju je lahko prepričanje, da niso dovolj vredni, "kajti če bi bili, bi jih drugi sami poklicali ali pristopili k njim. Prav zato se začnejo še bolj zapirati vase in so zato še bolj osamljeni."
Sogovornica opaža, da je osamljenost večja med ljudmi, ki so bolni, ki so v procesu žalovanja po smrti ali izgubi ali ki tudi sicer niso toliko komunikativni in so po naravi bolj zaprti vase. "V teh izrednih časih so jo bolje odnesli tisti, ki so že prej imeli dobro razvito socialno mrežo, in tisti, ki imajo dobro razvite socialne veščine ter so fleksibilni in so se hitro prilagodili na nove načine povezovanja ali pa so jih iznašli." Po mnenju sogovornice je pomembno, da se tudi starejši naučijo uporabljati sodobne načine komuniciranja, saj ti omogočajo vzdrževanje rednih stikov z vnuki, otroki in drugimi bližnjimi.
Osamljenost in starost
Pomembna preventiva pred osamljenostjo je tudi načrtovanje dnevnih aktivnosti, ki naj vključujejo čim več stikov z drugimi, ali je to odhod na tržnico ali povabilo soseda na kavo, sprehod ali vpis v tečaje ali programe univerze za tretje življenjsko obdobje. "Tudi hišni ljubljenčki lahko pomembno povečajo kakovost vsakdanjega življenja, saj omogočajo dotik in bližino. Če oseba opazi simptome otožnosti, nespečnosti, povečane zaskrbljenosti in slabega počutja, pa je smiselno, da poišče strokovno pomoč."
Osamljenost marsikdaj pride tudi s starostjo. Andreja Štefan Bukovič, direktorica Centra starejših Zimzelen v Topolšici, pravi, da je osamljenost lastna vsem, se pa pri starejših povečuje z izgubo prijateljev, partnerja, sorodnikov in ne nazadnje z zmanjšano vitalnostjo, z boleznimi, ki človeka omejijo v prostoru.
Štefan Bukovičeva izpostavi koncept gospodinjskih enot, ki je uveden v več domov v Sloveniji in usmerjen v kreiranje bivalne skupnosti, v katerih se stanovalci povezujejo preko dnevnih ritualov, kot je pitje kave, praznovanj osebnih praznikov, tudi žalovanj ob odhodih sostanovalcev, pogovorov …
Andreja Štefan Bukovič pove, da je epidemija pustila bolj ali manj težje posledice na ljudeh, ki so zboleli za covidom-19. "Ukrepi za preprečevanje širitve epidemije so vplivali na vse ljudi. Ne bi rekla, da je bilo za starejše bistveno huje kot za mlade, ki niso mogli v šole, v družbo, pa za ljudi, ki so ostali brez dela … Generacija, ki danes biva v domovih, je v življenju veliko pretrpela, od lakote, vojnega nasilja do pomanjkanja zdravil … Življenje jih je urilo v potrpežljivosti."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
