Poklici prihodnosti: Profesionalni prijatelj, strokovnjak za odnose med roboti in ljudmi, spremljevalec na potovanjih

Kaj boš po poklicu, je pogosto vprašanje, ki ga mladim zastavljajo starši, dedki in babice, tete in strici. Za mlade, ki vedo, da želijo biti sodniki, učitelji, psihiatri ali opravljati kakšen drug reguliran poklic, je izobraževalna pot, ki naj jo mlad človek ubere, jasna. Visoka tehnologija, njen razvoj in vzdrževanje, njeno aplikativno vnašanje v vsakdanjo rabo že oblikujejo poklice, ki bodo prosperirali. Nekateri poklici se bodo še oblikovali in s profesionalizacijo ustvarili svoje mesto na trgu dela. Ali obstajajo poklici prihodnosti in kateri so? Kakšne bodo potrebe na trgu dela čez desetletje ali dve? In katera znanja bodo potrebovali mladi takrat? Predvsem pa, kako se odločiti danes? O vsem tem smo se pogovarjali z dvema kariernima svetovalkama: dr. Martino Horvat iz Kariernega centra Univerze v Mariboru in dr. Sabino Ž. Žnidaršič iz službe VPIS Univerze v Ljubljani.

Čim bolj spoznati sebe

Obe karierni svetovalki povesta, da ni mogoče napovedati, kateri poklici bodo v prihodnosti najbolj iskani, zato je bistveno, da mladi izberejo smer, ki jih zanima, ki jih veseli, kjer čutijo, da bodo dobri, ker če bodo dobri, bodo tudi uspešni. To sploh ni enostavno, za takšno odločitev se morajo mladi dobro poznati. "Če se nekdo vpiše na študijski program, ki ga ne zanima, in si ne predstavlja, da bi opravljal delo na tem področju, bo verjetno nezadovoljen in bo lahko imel težave s prehodom na trg dela. Tako naj dijaki čim bolj spoznajo sebe, torej svojo osebnost, svoje interese, svoje vrednote, svoje veščine. Nato naj pregledajo študijske programe, ki so na voljo. Raziščejo naj delovna mesta in se pozanimajo o potencialnih delodajalcih. Pri odločanju za študij si je dobro predstavljati, ali bi nam delovne naloge in druge okoliščine dela na tem področju ustrezale. Po spoznavanju sebe in raziskovanju možnosti v okolici bodočim študentom večinoma ostane le nekaj možnosti, ki bi jim ustrezale. Za te možnosti naj si zapišejo prednosti in pomanjkljivosti ter pri sebi in morda tudi ob posvetovanju z drugimi - lahko domačimi, prijatelji, lahko tudi s kariernim svetovalcem - sprejmejo odločitev, na kateri študijski program se želijo vpisati. Da bi se tja tudi zares vpisali, si je smiselno izdelati načrt, kako bi prišli do tega cilja," pojasnjuje dr. Martina Horvat iz mariborskega Kariernega centra.

Pri nas še ne, drugje pa si mladi vzamejo leto za premislek

Kaj pa mladi, ki ne vedo, kaj jih veseli, ki med vsemi študijskimi programi ne najdejo takšnega, ki bi jih nagovoril. "Opažamo, da celo izjemno uspešni, izjemno pridni učenci ali dijaki izmed 300 študijskih programov, ki so namenjeni brucem vsako leto, ne najdejo tistega, ki jih nagovori, ne najdejo pravega. Takrat se je treba ustaviti. Mogoče je to trenutek za tako imenovani sabbatical year, ko si je treba vzeti odmor, zadihati, najti sebe. Tega mi kot kultura nismo navajeni, na severu je vsakdanje in običajno, da si mladi vzamejo premor in se potem čez leto ali dve vrnejo in vpišejo na univerzo ali pa tudi ne. Pri nas se pozablja, da imaš vavčer rednega vpisa na univerzo do smrti, če ga še nisi izkoristil. Izobraževanje bo v prihodnje tudi pri nas postalo veliko bolj ciklično, saj boš vstopal in izstopal iz izobraževalnega sistema, zato je treba pri mladih gojiti elastičnost, čeprav še ni popolnoma jasno, kako, ko pa so glavni opinion makerji mladih starši in učitelji, ki tega niso vajeni, ker je v preteklosti veljalo za vrednoto, da otroci zaključijo izobraževanje čim prej in začnejo tudi delati čim prej," pravi dr. Sabina Ž. Žnidaršič z Univerze v Ljubljani.

"Časi, ko smo vedeli, kaj nekomu svetovati, da bo zagotovo dobil službo za nadaljnjih deset, dvajset let, so minili. Perspektive, da zdaj greš v določen izobraževalni program, potem pa boš od tega lahko 40 let živel, je konec. Kar vemo, je, da ne glede na to, kaj se bo še v razvoju gospodarstva in na trgu dela zgodilo, se že danes iščejo ljudje, ki so multiopravilni v smislu, da so izrazito interdisciplinarno usmerjeni, da razumejo raznolika področja, da so sposobni sodelovati s kolegi z drugih strokovnih področij, kar ni povsem samoumevno. Sposobnost interdisciplinarnega sodelovanja je ena bistvenih kvalitet, kompetenc posameznika, ki bo še pridobivala veljavi," pojasnjuje Sabina Žnidaršič, ki izpostavlja, da delodajalci danes med diplomanti istih strok iščejo razlike, zato naj bodo mladi aktivni v svojem prostem času in razvijajo svoje hobije ter tako krepijo svojo primerjalno različnost in kvaliteto.

Diploma oziroma zaključeno šolanje zagotavljata določeno znanje, delodajalci pa iščejo in potrebujejo še nekaj več, nekaj, kar bodočega zaposlenega razlikuje od drugih diplomantov. A to spodbujanje razvoja razlike med posamezniki, ki izhajajo prej iz njihovih vsakdanjih življenj kot iz izobraževanja, bo izziv tudi za šolski sistem.

Menedžer za srečo

Dolgoročno je težko napovedati, kateri poklici bodo v prihodnosti najbolj iskani na trgu dela. "V luči razvoja avtomatizacije je precej verjetno, da bodo nekatera delovna mesta nadomestili stroji/roboti, druga delovna mesta se bodo ohranila, vendar bodo za opravljanje del potrebni dodatne, morda celo druge veščine in znanja, kot so bili zahtevani v preteklosti ali kot so zahtevani v sedanjosti. Primer tega so računalniška znanja, delo z napravami, stroji, roboti in še bi lahko naštevali. Zahteva po tovrstnih znanjih se lahko v roku deset let zelo spremeni, zato je pomembno, da smo se pripravljeni vseživljenjsko izobraževati in prilagajati. Zagotovo so nekateri poklici na trgu dela bolj iskani kot drugi. V okviru sodelovanja z delodajalci opažamo, da se zelo zanimajo za strokovnjake s področja računalništva, informatike, elektrotehnike, strojništva, nekoliko manj pa za kader s področja družboslovja. To ne pomeni, da je slednjih delovnih mest malo ali jih ni več, ampak le to, da mora posameznik vložiti več energije, da najde zaposlitev, ki bo zanj ustrezna, kjer bo delo rad opravljal. Smiselno je, da se na prehod v zaposlitev pripravlja skozi celoten študij, vzpostavlja stike z delodajalci, raziskuje trg dela, spoznava, kakšno delo si želi opravljati, krepi svoje kompetence," svetuje Horvatova.

Nekaj poklicev prihodnosti poznamo, nekaj se jih nakazuje, nekaj jih bo presenetilo in so še zaviti v tančico skrivnosti. "Neki svetovalec za odnose med roboti in ljudmi bo že moral biti, kakšno izobrazbo naj bi ta oseba imela, ostaja odprto vprašanje. Razen ko je govor o reguliranih poklicih, ki jih pri nas ni malo, bodo delodajalci prej ko ne iskali osebe, ki bodo vešče reševati vsakokratne in spreminjajoče se vsebine na projektih. Potrebe se ne bodo razvijale le iz proizvodnih možnosti, ampak na podlagi interesa potencialnih strank, kar se že dogaja. Primer je menedžer za srečo. Potrebovali bomo recimo ogromno strokovnjakov za profesionalizacijo medčloveških odnosov. Raznolik servis, ki ga mi potrebujemo kot ljudje, kot socialna bitja, bomo morali začeti bolj profesionalizirati oziroma prenašati iz sfere zasebnega v prostor profesionalnega, najetega dela. Primer je recimo zasebni sopotnik oziroma spremljevalec na potovanjih ali profesionalni prijatelj, kar ni nekaj novega, včasih so bile to gardedame. Veliko tistega torej, kar bomo posamezniki, da lahko živimo kot socialna bitja v svetu, v katerem bomo imeli vedno več prostega časa, potrebovali in smo si do sedaj delili skozi odnose, bomo morali/lahko najemali na trgu. Potreba bo tista, ki bo oblikovala potrebo po profesionalcu na trgu dela, in ne izobrazbeni profil, ampak njegov kompetenčni profil bo določal njegovo odličnost," razmišlja Žnidaršičeva.