Žana Vertačnik
"Dolgo časa sem razmišljal, ali sploh kaj napisati ali ne, vendar mislim, da si zaslužite še kakšen drug pogled na situacijo," je pred dnevi na svojem facebook profilu dolg in tudi provokativen zapis odprl Marjan Šarec. To so povzeli številni mediji, med drugim tudi Slovenska tiskovna agencija, ki velja za pomemben vir informacij slovenskih in tudi tujih medijev. Razpredanje o aktualnih temah na tem družbenem omrežju je sicer za predsednika vlade že kar stalnica, v poplavi politikov, ki so na spletu vse bolj prisotni, pa še zdaleč ni edini, ki do (potencialnih) podpornikov in tudi tistih na nasprotnih bregovih političnega prepričanja pristopa s komentiranjem aktualnih tem z veliko bolj osebnim pristopom kot kadarkoli poprej. O že v preteklosti načetem odnosu s predsednikom komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb Matejem Toninom je tokrat premier sledilcem poslal sporočilo, na katero se je le dan zatem z izjavo za medije in videoposnetkom, objavljenim na taistem družbenem omrežju, odzval predsednik NSi. A tovrstni dialogi sprožajo ugibanja, katero smer razvoja političnega komuniciranja narekuje vse intenzivnejša raba družbenih omrežij.
Objave na družbenih omrežjih kot mikro tiskovna konferenca
Angažirano in provokativno
"Prednosti je več kot slabosti"
O konkretnih razlogih za rabo družbenih omrežij smo povprašali politične stranke in te v večji meri odgovarjajo, da v tem prepoznavajo zlasti prednosti, slabosti pa da so zanemarljive. Pri SD kot pozitivno vidijo možnost takojšnjega in dvosmernega komuniciranja, s čimer krepijo izmenjavo mnenj in stališč "s članstvom, simpatizerji in vso zainteresirano javnostjo". Tudi pri SAB menijo, da lahko tako državljanom sporočajo stališča stranke. Pri LMŠ govorijo o hitrosti in tudi o "neodvisnosti od uredniške politike tradicionalnih medijev". V Levici pa, da družbena omrežja omogočajo povedati več, kot bi sicer imel novinar časa in prostora zapisati.
Velik demokratični potencial
A kot pri vseh novih tehnologijah gre tudi pri družbenih omrežjih za večplastnost, ugotavlja stroka. Kot pravi Rakušček, družbena omrežja politikom omogočajo neposredno naslavljanje tako družbeno vplivnih posameznikov kot potencialnih volivcev, kar so izpostavili tudi v političnih strankah, ko so kot glavno prednost spletnih platform navedli prav možnost (dvosmerne) komunikacije z bazo sledilcev. Milosavljević v tem vidi priložnosti, ko pravi, da so določene institucije in tudi politiki na ta način okrepili participacijo ljudi, demokratizacijo razprave in povečali interaktivnost s svojimi volivci. Veliko je demokratičnega potenciala, ugotavlja in pravi, da to kot pomembno velja v manj demokratičnih režimih, kjer se lahko politiki na tak način izognejo vladnim medijem, pa tudi vladnim novinarjem, "ki bi določene stvari bodisi popačili bodisi o njih sploh ne bi poročali. Torej okrepijo transparentnost in demokratičnost nekega političnega sistema." Vendarle pa ob poskusih zaobidenja novinarjev v negativnem ali pozitivnem smislu, torej v demokratičnih ali manj demokratičnih režimih, velja izpostaviti še eno ključnih slabosti, meni Milosavljević, to je izogibanje neposredni konfrontaciji z javnostjo. Tega soočenja pri tvitih in sporočilih za javnost ni, ugotavlja, "zato je to tako priljubljeno sredstvo, ker lansiraš neko zadevo s svojo tematiko, svojim pogledom, pristopom in nihče nima prave priložnosti, da ti oporeka, povpraša nazaj po luknjah v razmišljanju, logiki, nedoslednostih in nejasnostih".
