Po vsem, kar se je zgodilo, sem zapadel v neko posebno čustveno stanje. Ne bi mogel reči, da sem v nekakšni rahli depresiji. Po svoje sem neznansko srečen, da se meni in mojim ni zgodilo to, kar se je v Lučah, Črni, Škofji Loki, Komendi in še in še. Po drugi strani se sprašujem, koliko je v teh občutkih sebičnosti, še bolj pa, kako se bo vse skupaj izteklo za celo Slovenijo.
Katastrofa take razsežnosti se bo zagotovo poznala ne le v materialnem smislu, ampak tudi v pomnjenju, v nekakšnem kolektivnem spominu. Vsako moraliziranje je tu odveč, napake delamo in jih bomo. Ali je človek v začetku sploh sposoben razmišljati o tem, kaj smo delali narobe, ko mora najprej reševati goli obstoj? Najbrž ne. Refleksija bo prišla kasneje. In upam, da ne prepozno. Skratka, sem v nekem vmesnem čustvenem stanju, ko me je groza pomisliti, kako je ljudem na teh območjih. Ne predstavljam si, da ti odnese hišo. Kaj avtomobili, to že nekako gre. A ko nimaš kam! In potem razmišljam, kaj lahko naredim. Ali imam pravico doma v miru delati na vrtu, iti popoldne na kolo in uživati v skoraj dobesedno neokrnjeni naravi tu naokoli, iti na koncert, za katerega imam karte že dolgo rezervirane? Saj, nič ne bo pomagalo, če ne bom šel, če bom ves čas žalosten, obupan.
Odzivi ljudi so različni. Neverjetni, pa tudi nezainteresirani, čeprav si težko predstavljam, da se koga ne bi dotaknilo. Ena od redkih situacij, ko se ne sprašujemo, kdo je tu kriv, kajti vreme ni v naši domeni, čeprav posredno vse bolj očitno tudi je. Kljub ogromni razsežnosti razdejanja mislim, da če vsak od nas prispeva vsaj malo, dva milijona nas je, no, recimo vsaj milijon takih, ki res lahko. Veste, kaj je milijon ljudi? Nekdo bo dal denar, kakšen malo, saj še sam zase nima, upam, da tisti, ki nam nič ne manjka, več, drugi spet svoje roke in čas, ki je morda najbolj dragocen od vsega, pa se bo premaknilo. Ne hitro, posledice bodo vidne še leta!
Kot je nekdo rekel, narava s takimi procesi preoblikuje okolje, skozi geološko zgodovino se to vseskozi dogaja. Mi smo ji pri tem napoti, pravzaprav niti ne, saj nas očitno ne upošteva … Tu bomo trčili na eno od človeških želja, da si želimo obdržati stvari take, kot so, no, kot so bile. A tu bo res treba pošteno razmisliti, ali je smiselno postavljati stavbe tja, kjer so stale, pa jih je uničila povodenj. Kje speljati ceste, kako zgraditi mostove. Če bomo preveč izravnavali in poglabljati struge, se nam utegne prihodnjič zgoditi, da bo voda sicer hitreje odtekla, bo pa poplavila nekje nižje ob vodnem toku. Zato ne bi smeli delovati po čustvih in željah posameznikov, ampak po razmisleku in ocenah stroke.
Naša naloga bo predvsem zagotoviti vsem normalno preživetje in življenje, kolikor bo to mogoče. Nekateri kraji pa ne bodo več takšni, kot so bili. Tako se je dogajalo že v preteklosti.
