(PORTRET TEDNA) Slovenski Varufakis gre nad političnega mentorja

Slovenski javnosti zelo dobro znan in na lestvici Research Papers in Economics po odmevnosti objav vodilni slovenski ekonomist Jože Pavlič Damijan je tisti minimalni skupni imenovalec do te točke razglašenega opozicijskega četverčka LMŠ-SD-Levica-SAB, ki kot izhodiščni, a tudi po lastnih besedah ne nujno končni kandidat za mandatarja začenja operativno fazo procesa rušenja tretje vlade Janeza Janše.

Damijan in Janša sta stara znanca. Dobro se poznata. Janšo in Damijana namreč druži premik po slovenski politično-ekonomski šahovnici, od enega roba do drugega roba, s to razliko, da se skozi svoji karieri gibljeta vsaksebi.

​​Začel kot Janšev mladoekonomist

Svojo politično pot je aspirativni mladoekonomist začel v času prve Janševe vlade. V letih 2004 in 2005 je bil podpredsednik Janševega strateškega sveta za gospodarstvo, nato je napredoval na mesto predsednika odbora za reforme pri Janševi vladi, vrhunec kariere pod Janšo pa je doživel od decembra 2005 do marca 2006, ko je bil njegov minister brez listnice za razvoj.

Politični anali ga iz tistega časa pomnijo kot zagovornika uvajanja enotne davčne stopnje, ki bi razbremenila bogatejše. Damijan je bil v Janševem obdobju, sicer celo v nasprotju s tedanjim finančnim ministrom Andrejem Bajukom, prepričan, da enotna davčna stopnja prinaša predvsem večjo transparentnost in davčno poštenost. Pa da je visoka obdavčitev dela eden ključnih elementov slovenske nekonkurenčnosti. Najbolj znani bloger med slovenskimi ekonomisti je sicer leta 1998 doktoriral s tezo Vpliv ekonomije obsega na obliko zunanjetrgovinske specializacije.

Ne tvegamo veliko, če rečemo, da je Damijan s svojo skupino mladoekonomistov - vanjo so sodili med drugim še Mićo Mrkaić, Igor Masten, Sašo Polanc in Janez Šušteršič, ki so svoje politično mesto pod soncem iskali pogosto z vulgarnim kontriranjem gradualističnim ekonomistom, ki jih predstavlja ekonomist dr. Jože Mencinger - s svojimi radikalnimi in nepremišljenimi predlogi neoliberalnih reform takratnega slovenskega politično-ekonomskega ustroja (so)ustvaril razmere v državi, ki jih je na volitvah leta 2008 kapitalizirala Socialna demokracija, ki jo je takrat vodil Borut Pahor.

​​Nadaljeval kot socialistični guru

Damijan je bil kot minister za razvoj dejansko nadminister v Janševi vladi. Janša mu je zaupal uresničitev vladne strategije razvoja Slovenije skozi šokterapevtske strukturne reforme. Pod sabo je imel enajst delovnih skupin in več kot sto sodelavcev. Zasedal je, čeprav le tri mesce, podobno mesto, kot ga ima v tretji Janševi vladi Matej Lahovnik, vodja posebne posvetovalne skupine vlade. Je pa res, da Damijan nikoli ni bil malikovalec lika in dela predsednika vlade, kot to v veliki meri drži za profesorskega kolega z Ekonomske fakultete v Ljubljani. "Čeprav z Janšo nimava povsem enakega vrednostnega sistema, pa ga cenim kot politika. Cenim ga, ker drži besedo," je v času, preden je vstopil v vlado, povedal Damijan. Janšo je pred njunim sodelovanjem v svojih kolumnah označil tudi za zakompleksanega.

Damijan in Lahovnik sta bila vedno tudi kot nadministrska ekonomista politična rivala, njune poti pa so se ves čas, ko sta prestopala z enega političnega pola na drugega, križale. Lahovnik je menil, da Damijan kot razvojni minister pri uvajanju reform ne bo uspešen, saj "če bi hotel kaj spremeniti, bi moral biti podpredsednik vlade ali finančni minister".

In res, Damijan je puško v (reformno) koruzo vrgel le po treh mescih ministrovanja. Navedel je, da je odstopil iz osebnih razlogov, dejansko pa je zaradi različnih pogledov na privatizacijo NLB in zaradi spora s tedanjim finančnim ministrom Bajukom. Ob odstopu so se vrstile ocene, da je Damijan le ambiciozen pragmatik, za nekatere tudi politikant, ki se je v politiko spustil zaradi svojih sebičnih namenov.

​Prepoznavnost pa kapitaliziral v državnih firmah

Politična ekskurzija z Janšo je Damijanu prinesla dobro medijsko promocijo, nekateri pa so že takrat ocenjevali, da si s prepoznavnostjo lahko obeta naročila za študije in svetovanje v gospodarstvu, predvsem v državnih podjetjih. In res, Damijan je s svetovanjem in analizami svojo sled pustil v logistiki. Profiliral se je kot eden najvidnejših zagovornikov gradnje drugega tira Divača-Koper s proračunskim denarjem, torej brez sodelovanja Madžarske kot zaledne države, kar je šlo močno v nos takratnemu premierju Miru Cerarju, nič manj pa zdaj Janši. Dnevnik je ta teden poročal, da je Damijan prek svojega podjetja Grant Thornton Advisory, ki se ukvarja s poslovnim svetovanjem, v zadnjih treh letih delal med drugim za Eles (14.518 evrov), državni zbor (12.200 evrov), Kontrolo zračnega prometa (20.325 evrov), DRI (decembra 2017, ko je družba še vodila projekt Drugi tir - višina izplačila 22.814 evrov), ministrstvo za delo (23.302 evra), SDH (8845 evrov), daleč največ pa je zaslužil s sodelovanjem z državno družbo Sodo (43.529 evrov). V preteklosti je delal še za Slovenske železnice, Luko Koper in Apek.

Na nematerialno-ideološkem področju pa je Damijan še v času prve Janševe vlade zatrjeval, da je konec socialističnega načina razmišljanja in da se moramo navaditi na nove vrednote. A njegova ekonomska metamorfoza se je potem odvila z veliko naglico. Že leta 2008 je nato začel zagovarjati uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, ki naj bi pokrival osnovne življenjske stroške. In skozi transformacijo je Damijan postajal nekako slovenski ekvivalent slavnega grškega političnega ekonomista in bivšega politika Janisa Varufakisa, globalne ikone nove levice. O njem je Damijan zapisal, da ima, poleg tega da je visoko inteligenten in zelo razgledan, tudi dober analitični in pripovedni dar.

Ideološko je Damijanovo razmišljanje najbližje političnim idejam stranke Levica. "Pri ključnih razvojnih in socialnih vprašanjih ima Levica bolj konstruktivna, realnosti prilagojena in dolgoročno naravnana stališča od omenjenih strank, ki znata kot papagaja ponavljati zgolj 'privatizacija, znižanje davkov in zmanjšanje javnega sektorja'," meni Damijan.

​Lekcija iz kandidature za guvernerja

V luči leta 2018 neuspele Damijanove kandidature za funkcijo guvernerja Banke Slovenije (BS) pa je zanimivo, da Damijan v očeh levo-liberalnih strank ni predstavljal zadostnega skupnega imenovalca za imenovanje. Četverček opozicijskih strank, ki ga zdaj postavlja za izhodiščnega mandatarja Koalicije ustavnega loka, plus Desus in SMC, na začetku mandata ni videl Damijana v eni najvišjih funkcij v državi, kot guvernerja BS. Omenjeno dejstvo mogoče še najbolj zgovorno priča o teži Damijanove (ne)kandidature za premierja.