(PORTRET TEDNA) Tadej Pogačar, prijazni fant, ki je zarobantil

Ste si ga zapomnili, ko je s televizijskega ekrana prvič kričal njegovo ime komentator največje evropske športne televizije? Najbrž tistega prenosa niti gledali niste, ker je bil takrat Tadej Pogačar šele novinec med svetovno smetano in nihče ni prav vedel, ali bo talentirani mladenič s Klanca pri Komendi zablestel takoj, šele čez čas ali sploh nikoli. Po dobrih dveh letih je že znano, da se je zgodilo tisto prvo, a ne le, da je svoj razkošni talent potrdil z nekaj odličnimi rezultati, prav eksplodiral je in se zavihtel med največje zvezdnike svojega posla, navkljub komaj 22 letom pa po uspehih prekaša že marsikatero kolesarsko legendo.

Mali kanibal raste v velikega

Ni čudno, da vsak, ki v tem športu pri nas kaj velja, v začetku pogovora reče enako: "O Pogačarju lahko govorimo le s presežniki." Ne le, da mu napovedujejo bleščečo kariero, to že ima in se še niti prav začela ni. Ko se njegovi vrstniki običajno šele preizkušajo na grand tourih ali še to ne, on na njih že zmaguje. Ko se drugi uveljavljajo na nižje rangiranih dirkah, teh slovenski as niti več ne povoha.

Le še z legendarnim Belgijcem Eddyjem Merckxom ga nekateri primerjajo, že je zaokrožil vzdevek mali kanibal. A če bo šlo tako naprej, bo kmalu veliki kanibal. Kje in kdaj se bo kapetan moštva UAE Emirati ustavil, nihče ne ve. Zna pa iti še višje od Burdž Kalife, najvišje zgradbe na svetu, na katero so šejki spet projicirali podobo slovenskega junaka, s katerim so se jim praktično čez noč odprla vrata kolesarskega raja. Startali so na boj za rumeno majico na Elizejskih poljanah po "petletki", a na pol poti imajo že dve v okvirju. Zdaj se najbrž ne sprašujejo več, ali so mu v zadnji zimi prehitro povišali plačo in si ga najeli vse do leta 2026 za takšne novce, kot jih je bila doslej deležna le peščica superzvezdnikov v karavani, pa še ti zgolj na vrhuncu moči.

Kolesar, ki ne pozna utrujenosti

Tadej Pogačar ne le, da je dvakrat zmagal na dirki po Franciji, obakrat je navdušil navijače, strokovno javnost in tudi tiste, ki jih ta šport sploh ne zanima. Morda kdo od Slovencev ne deli teh misli predvsem zaradi simpatij do Primoža Rogliča, ki je v prvem boju potegnil krajšo, nato pa z obilico smole ostal praznih rok. Čudežni deček s Klanca pri Komendi - vas je, mimogrede, na ravnini, med njivami – je obakrat ob odlični fizični pripravljenosti prikazal izjemno borbenost, nepopustljivost, srčnost, osredotočenost, tehnično znanje, občutek za dirkanje, taktično podkovanost, vodstvene sposobnosti in psihično trdnost. Zrelost, da se je lahko v vsem svojem razkošju izrazilo to, kar so mu dolgo "nakladali" trenerji – da ima izjemno regeneracijo in da lahko "vsak dan dirka enako".

Takšen si je srečo, ki je za tektonske premike nujno potrebna, prigaral in je lahko začel z neba klatiti zvezde in v oceanih nabirati bisere. Tako vsestranskega in tako popolnega kolesarja že dolgo ni bilo v karavani. Ki ne pozna slabega dne in lahko prvi dan tekmece premaga v kronometru, drugi dan deklasira v gorah, na koncu pa jih zlomi še v sprintu. Povsem verjamemo njegovim nasprotnikom, da se je nemogoče boriti proti perfekcionistu, čeprav jih po tem, ko jih fizično in psihično uniči, dviguje s tem, da jih hvali za odličen odpor. Ste našli kakšno podobnost pri tem z Novakom Đokovićem, Marcelom Hirscherjem, Martinom Fourcadom, tudi Timom Gajserjem? Veliki veličino priznavajo tudi malim, zaradi česar so prvi še večji.

Mladi radi uživajo življenje

Cirkus okrog dirke po Franciji je imel letos priložnost Pogačarja spoznati od blizu. Lani je izvedel mat v dveh potezah, tokrat je bil branilec naslova pod drobnogledom od prvega dne. Če bi se skrival, bi ga našli, toda niti ni bilo treba zavihati rokavov, ker je sam stopil pod žaromete in se napovedal. Hrabro in samozavestno, neustrašno je vijugal med nevidnimi pastmi prvega tedna, ki znajo biti bolj pogubne kot znane visoke ovire v zadnjem. Brez odrgnin in zlomov je slavil v prvi uri resnice in še preden se je dirka prav začela, jo je že odločil v svojo korist. Prvo alpsko etapo je odpeljal kot na Celjsko kočo nekaj tednov prej na domači pentlji in na videz lahkotno obakrat slavil tudi na koncu. Ko so tekmeci mislili, da gre za prvi udarec, jim je že zadal smrtnega. Nokavt v prvi rundi, kot je Dejan Zavec mahnil Južnoafričana za pas svetovnega prvaka. Brez petelinjega plesa, spletk in drugih igric, mučenja žoge, kot bi rekli v nogometu. Volej iz prve za nostalgijo po Marcu Pantaniju in upanje, da bodo tudi drugi nehali buljiti v merilnike moči in preračunavati, koliko atomov moči imajo na razpolago za vsak dan od enaindvajsetih.

Normalno, da so se potemtakem vsi tri četrt Toura ukvarjali le s Tadejem Pogačarjem. In da so ga ne le spoznali, ampak tudi vzljubili. "Si prav zabaven fant," je padla opazka francoske novinarke, ki je, če je v svojem poslu podkovana, že vedela, da je oddan. Sproščen in nasmejan je prvi zvezdnik karavane med galskimi petelini pedaliral iz dneva v dan, pokal grimase, ko so pred kamerami stali drugi, sam pa pred mikrofonom tudi zbil kakšno šalo. "Ker sem še mlad in rad uživam življenje," je sedmo silo spomnil, kakšni so običajno fantje v teh letih. A takšni šampionskega kova pokažejo tudi drugo, tršo in odgovornejšo plat, ko sprejemajo težke odločitve ali odgovarjajo na neprijetna vprašanja.

"Kdo je močnejši?"

V kolesarstvu so ta vprašanja povezana s temačno zgodovino. Doping je močno načel ugled tega športa ob prelomu tisočletja in ga skoraj pokončal, a čeprav ima danes kolesarstvo najbolj dodelan program boja proti tej rakasti tvorbi, se zmagovalci v Franciji še kar soočajo z neslavno dediščino. Poizvedovanja na to temo so zato razumljiva in na mestu, česar se Pogačar zaveda in kar sprejema. In pravi, da je pripravljen deliti podatke o svojih sposobnostih, če bi to kaj prispevalo k javnemu mnenju, ker da so zdaj drugačni časi. "Rad kolesarim in delam svojo stvar. Govorim pa tudi iz svojega srca. Prihajam iz dobre družine, ki me je vzgojila v prijaznega fanta," je razlagal novinarjem iz vsega sveta.

A fant, ki je osebnostno in športno že dodobra odrasel, zna tudi povzdigniti glas. Kar se sicer zgodi redko, v visokih tonih smo ga slišali le enkrat. Svoj drugi Tour je imel praktično v žepu, vprašanja o šibki ekipi Emiratov, ki da ga samega pušča v zaključkih etap, pa so še kar deževala. "Ne vem, zakaj ponavljate, da smo slabi, da ne moremo kontrolirati dirke. Kdo je močnejši? Imam majico vodilnega, fantje vsak dan opravijo fantastično delo, mislim, da smo trenutno najmočnejša ekipa," je zarobantil v Tignesu. In tako je ostalo do Pariza …