Sem mu rekla ob izidu Ljudi iz Maribora, Pesnice in najaktualnejših Ljudi z otoka, da je kot kak Balzac ali Proust, ko piše tako obsežno prozo v poznih letih. Studenec mu sploh ne presahne in energija ne poide. Pri njem so to pozna sedemdeseta in zdaj že osemdeseta, pri francoskih mojstrih so bila petdeseta leta. Pač krajša življenjska doba nekoč, analogija pa vseeno vzdrži. V bistvu pa je na začetku bil "slovenskogoriški Zola". Pred pol stoletja je v črtici Literarno opazovanje življenja zapisal: "Učitelj Kovač, ki so mu v literarni prilogi Večera objavili že dve črtici in malo daljšo, skoraj novelo v literarni reviji v prestolnici, je začel natančno opazovati kot kak literarni detektiv otroke in delavce v tovarni papirja, ki so se popoldne in ob nedeljah spremenili v kmete ... V beležko si je zapisal - naturalizem, Zola, primitivne strasti ..." Ko sem z njim pred leti z ekspedicijo partljičljubcev hodila po krajih njegovega življenja in literature, po Vranjem in Sladkem Vrhu, pa pri Mariji Snežni na Majcnovem grobu, se je izkazalo, da so ljudje v teh krajih posvojili njegovo literarno resnico, ki je izrinila ono pravo. Kaj hočeš več od literature in življenja?{infobox-quote_full}178393{/infobox-quote_full}
Žlahtni ljudski tribun
Častni občan Maribora, Ribnice na Pohorju in Pesnice, prvi komediograf, izjemni kronist Maribora in Pesnice, pa tudi otoka Ilovika (ki ga v knjigi sicer ni imenoval), politik, poslanec, dramaturg, umetniški vodja, ribič, strastni ljubitelj nogometa. Človek, vreden vseh hommageev in hagiografij tega sveta, sem zapisala ob osemdesetletnici in uprizoritvi njegovih Mostov in bogov v mariborski Drami. Tedaj sem ga imela za Nerona, ko se je za plakat predstave slikal do pasu gol, z lovorjevim vencem na glavi. Komurkoli drugemu v taki pozi bi očitali čezmernost in samoljubnost. Njemu ne. Ko je poziral, je mislil bolj na Homerja, mi je kasneje nagajivo pripomnil. Žlahtni ljudski tribun je. Preprost in bližnji vsakomur, a nikakor ni populist, ne želi biti všečen. Nasprotno: z robatim humorjem in neprizanesljivostjo včasih tudi piči, užali. A njemu odpuščamo. Njegovo najmočnejše orožje ali orodje je (ne)spoštljivo, obešenjaško norčevanje iz naših poštirkanih podob o sebi in drugih. Biča našo nadutost.{api_embed_photo}721192{/api_embed_photo}
Srčno dober človek je, za najtežje trenutke naših življenj. Tudi ob najtežjih slovesih od najljubših je bil in je še zmeraj nenadomestljiv. Ko vsi zatajijo ali se zlomijo, je s svojo razumevajočo lucidnostjo zmeraj na razpolago. Razdaja se na vse strani, vsak dan je na drugem koncu države. Že davno bi potreboval agenta ali menedžerja. Pravzaprav je to ob vsem drugem Tonetova Milka. Partnerica, kot jih ni. Srečanja v knjižnicah, domovih za ostarele, kaj vem, kje vse in s kom vse, se vrstijo nenehno. Vsi ga hočejo. Njegova vesoljna energija se zdi brezmejna, brezčasna, nič ga ne zaustavi. Je eden redkih, ki se lahko pojavi na komercialni televiziji, v avtosalonu ali polni Gallusovi dvorani, na državni proslavi ali vaški veselici zadružnega doma, v zaporu ali na akademskem simpoziju, in vedno izpade tehtno in šarmantno obvlada vse. Edine zamere, ki si jih je kdaj nakopal, so bile povezane z njegovim političnimi delom. A kot piše v avtobiografiji, mu ni žal za vse to politično naprezanje: "Od blizu sem videl, na primer z albanske strani, kako so gorele vasi na Kosovu in ležali mrtvi Albanci, spoznal sem mafijske in koruptivne težave Bolgarije, od blizu poslušal mlade ameriške (do Evropejcev zelo arogantne) politike in poveljnike v State Departmentu in Pentagonu, plul z Jelinčičem z Natovo križarko po Baltiku ..."
Od največjih odrov do pekrskega teatra
Prijatelj iz pisateljske peterice, Marijan Kramberger, ki je o likih in delih svojih kolegov izrekel že mnoge najpametnejše misli, mu je ob sedemdesetletnici v Večer napisal, da je "klasični selfmademan - za njim je vzpon iz skromnih razmer v vedno bolj zahtevne poklice: učitelj, pisatelj, dramaturg, poslanec (ribič). Kadar je Tone najboljši - še posebno v nekaterih klasičnih komedijah -, se mu posreči v velikem merilu ponoviti prav tisti učinek, ki ga izzove s svojim pojavom njegova privatna oseba, namreč učinek (ob katerem vidno uživa), da nekako poveže prisotne in jih združi v občestvo.{api_embed_photo}721191{/api_embed_photo}
Ja, mislim, da je prav ta sposobnost, ta svojevrstna karizma tista, ki dela iz njega tako markantno osebnost! Pri tem je njegov glavni adut ta, da je po svojem najglobljem nagonu 'ljudski' človek. Da se razumemo: Tone Partljič je inteligenten, razgledan in razumen mož - njegova zasebna knjižnica je gotovo ena največjih v Mariboru -, ni pa se ne sposoben ne voljan prilizovati visoki elitistični kulturi."
Njegovi pekrski gledališčniki so poseben fenomen, njegove režije in razdajanje za ljubiteljstvo je ganljivo. Človek, ki je vodil največje nacionalne gledališke kolektive in hiše, zadnja desetletja na vaškem odru z neverjetno toplino dela z amaterji. Tonetova strast do teatra je prešla tudi na hčer in vnukinjo, ki sta obe igralki. Milka pa je zunajserijska sopotnica, zanjo ne velja, da stoji za uspešnim moškim, pred njim je, ob njem, z njim. Prva bralka in kritičarka je, neskončna potrpežljivost, trdnost in milina.{infobox-gray}178344{/infobox-gray}
Z literaturo tekmoval s smrtjo
Ko smo mu ob osemdesetletnici pisali iskrene panegirike, mu je prijatelj in pisateljski kolega Vinko Möderndorfer napisal: "V njem je groba farsa, ulična komedija in burka, politična satira pa tudi subtilna slika dobrodušnih komedijskih značajev, hkrati pa je v njem skrita krhka duša otroka, polna empatije, ki še vedno hoče prijeti sonce."{api_embed_photo}721191{/api_embed_photo}
Čeprav se zdi, kot da o portretirancu vemo vse, za konec nekaj čiste biografije: rojen v Mariboru 1940., prvih dvajset let je živel v Pesnici, bil najprej učitelj. V njegovi širši družini jih je vseh skupaj kar petnajst. V romanu Pesnica, ki je Tonetov otroški in mladostni kraj, je postavil spomenik očetu. Že drugega. V tem kraju sta starša tri leta sama delala opeko, da sta lahko zgradila hišo. In ko je oče umiral, so ga posedli na balkon, da je gledal celo Pesnico. Sin se je (v romaneskni zgodbi) takrat odločil, da bo napisal komedijo z očetom v glavni vlogi - Moj ata, socialistični kulak -, da bo z literaturo tekmoval s smrtjo. Tonetova prva služba je bila učiteljska v Radljah ob Dravi, sledili so Brezovec, Ribnica na Pohorju, Vuzenica, Sladki Vrh. Diplomiral je 1965. na Pedagoški fakulteti v Mariboru iz angleškega in slovenskega jezika. Leta 1971 postane dramaturg v Drami SNG Maribor, leta 1987 je prevzel vodenje MGL, leta 1991 pa ljubljanske Drame. Angažirani predsednik Društva slovenskih pisateljev je bil med letoma 1982 in 1987. Uspelo mu je ubraniti društvo pred ustanovitvijo partijske celice v njem. Leta 1992 je bi izvoljen v prvi državni zbor, poslanec je bil dvanajst let, član Liberalne demokracije Slovenije. Bil je tudi predsednik društva Bralna značka, vodil je Borštnikovo srečanje, žirijo večernice. Ob vseh nagradah za literaturo - od Levstikove, Prešernove, Glazerjeve do Grumove -, je tudi prejemnik zlatega reda za zasluge RS. Petintrideset dramskih del, zvečine komedij, je napisal, skoraj vse so bile uprizorjene. V literaturo je vstopil leta 1967 s s Cankarjem navdahnjeno prozo Ne glej za pticami, leto kasneje nastane prva drama Ribe na plitvini. Po sedemdesetem letu vsako leto izda - pri Beletrini ali Literi - prozno delo: Pasja ulica, Sebastjan in most, Nebesa pod Pohorjem, Ljudje iz Maribora, Ne bom jih pozabil, Pesnica, Ljudje z otoka.
Luč v njegovi delovni sobi v Dvořakovi gori dolgo v noč. Nekaj spet nastaja. Mama še čaka na knjigo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
