Pred prazničnim koncem tedna premisleki s sogovorniki o malih rečeh, ki veliko pomenijo

Orlando Savić Frankulović, 20-letni reševalec iz Zdravstveno-reševalnega centra Koroške, bo na praznični konec tedna delal. Pripoveduje, da je ob prehodu iz srednje zdravstvene šole v službo - zdaj je zaposlen približno poldrugo leto - v izjemno kratkem, a intenzivnem času ogromno spoznal in videl. Tako se je hitro soočil tudi s spoznanjem, da si dela reševalca v več pogledih ni dobro predstavljal, pa ne le zaradi epidemičnih časov, ki terjajo dodatne prilagoditve in protokole. Opravlja nenujne, sanitetne prevoze, od bolj izkušenih kolegov, tudi tistih, ki delajo na urgenci in imajo veliko znanja, ki so ga pripravljeni predajati in deliti, se postopno uči.

"Nisem videl tako hudih stvari kot kolegi na urgenci, vseeno pa vidim težke reči, ki me kdaj tudi ganejo, se me dotaknejo. Naletim na osamljene ljudi, sploh starejše, na ljudi v socialni stiski, ki kdaj potrebujejo le koga za pogovor. Ker nimaš izkušenj, si to bolj jemlješ k srcu," opisuje reševalec, ki v večizmenskem delu opravlja prevoze bolnikov, povečini na onkologijo, dializo, tudi na druge specialistične preglede v bolnišnici. Z nekaterimi se srečuje večkrat, s tistimi se potem tudi več pogovarja, jih bolje spozna - v vsakem primeru se mu zdi odgovorno delo poskrbeti za primeren prevoz. Najprej vstopaš k ljudem in ponje kot tujec, potem se tudi povežeš, vsaj s katerim od njih, čeprav je pomembno, da ohranjaš primerno razdaljo, pravi. Veliko spremeni že majhno dejanje, ugotavlja Orlando Savić Frankulović - da koga lepo pozdraviš, sprejmeš, ga vprašaš, ali je dobro spal. To so malenkosti, ki vzpostavljajo naš odnos do drugih, sploh bolnih, starejših in kakorkoli odrinjenih. Na tej točki odpre tudi širša vprašanja današnje družbe in pričakovanja o medsebojnih odnosih. "Mislim, da danes prevladuje zgrešena vzgoja otrok in jo je treba spreminjati. Ne smemo več vzgajati egoistov, ki gledajo le nase, potrebujemo več solidarnosti, da vsi dajemo, kar lahko, pa ne materialno. Šteje tudi čas, kava, sprehod, veliko se da z malo potrpežljivosti." (plt)

Kornelija Kaurin vodi mariborsko svetovalno skupino Tom - telefon za otroke in mladostnike, ki tudi v prihajajočih prazničnih dneh ne bo zvonil v prazno, temveč bo, kot že 31 let, sogovornik otrokom in mladim. "Včasih se mi zdi, da smo lani kar preveč tiho praznovali njegovo 30-letnico. Ni bil pravi čas za praznovanje. V življenja se je vtihotapila brezvoljna tišina ali nerazumevajoče vpitje, obup, strah in negotovost. Svetovalci, prostovoljci pri Tomu, so ostali vsak dan na razpolago, poslušali so in se pogovarjali. Pogovori pa so postajali vedno težji. Nič več ni bilo vprašanj, kako se spečejo palačinke, kako izpovedati ljubezen sošolki ali sošolcu, zamrli so 'skupinski' klici z izletov, ko so se malo pohecali s svetovalci in postavljali tudi zelo neresna vprašanja. Zamenjali so jih pogovori o nasilju za štirimi stenami, o brezvoljnosti, strahu in misli o koncu življenja. Sčasoma pa se je prikradla tudi boleča tišina. Boleča, ker vemo, da so otroci 'tam zunaj' v hudi stiski, ne želijo več v šolo, ni jim več mar za prej tako vesele obiske obšolskih dejavnosti, tudi šport mnogih ne pritegne več. Svoja občutenja, bolečino in vprašanja pogosteje naslavljajo na e-svetovalnico in klepetalnico Toma, za pogovor v živo pa že zmanjka energije, volje … Odrasli in odločevalci o otrocih in mladih pogosto govorijo v njihovem imenu, jih celo kdaj poslušajo, vendar redko slišijo. A vedno so tudi svetle izjeme. MO Maribor je Zvezi prijateljev mladine Maribor omogočila, da lahko z novim programom podpremo skupino mladostnikov, ki jih je ta negotovi in nepredvidljivi čas neusmiljeno posrkal vase. Poimenovali smo ga z naslovom Ti to zmoreš. Verjamemo, da bodo v njem našli oporo, da se bodo lažje spopadli z izzivi današnjega časa, si znali zastaviti cilje in zakorakati po poti, ki vodi v njihovo uresničitev. In tudi glas, ki reče 'Poklical/poklicala si Tom, kako ti lahko pomagam?', boste še vedno slišali. Srčni prostovoljci vam bodo prisluhnili vsak dan, tako kot do sedaj, tudi ob nedeljah in praznikih, od 12. do 20. ure. Pokličite na 116 111, saj - odgovor je pogovor. Ker nam je mar." (barb)  

Ena bolj prikupnih prazničnih hišk božično-novoletnega sejma v Celju je polna ročnih izdelkov Irence Ivančič. Že šesto leto sodeluje na tem sejmu. "Praktično sem že inventar," se zasmeje. Z nastopi na sejmu je stkala veliko poznanstev, prijateljstev, saj s svojo odprtostjo in toplino kar vabi k "čveku". "Ljudje se res pogostokrat vračajo. Večkrat dobijo na primer novega družinskega člana ali vnučke, pa spet kupijo kaj pri meni. Nekateri kupijo zase, za svojo dušo. Jaz pa sem vesela, da moji izdelki krasijo njihov dom. Pravzaprav mi je lepo že, če kdo samo pogleda moje izdelke in morda dobi idejo zase," doda. "Ravno v soboto je prišel vlak iz Maribora. Gospod, ki je prišel z njim, je pri meni kupil nekaj izdelkov, nato pa mi je zaželel, naj mi roke še naprej dobro služijo, da bodo takšni izdelki, ki se le redkokje vidijo in so doma narejeni, še naprej krasili domove in razveseljevali druge. Te besede so mi tako ostale v srcu. To šteje največ. Saj si seveda tukaj tudi, da kaj prodaš, a denar se zapravi, takšnih toplih besed pa ne pozabiš nikoli."

Mlada upokojenka se z izdelovanjem drobnih ročnih izdelkov za dom ukvarja že od otroštva. "Moja babi, ki me je pazila, ko sem bila majhna, je delala ogromno takih stvari. To je nekako bilo v meni od nekdaj. Vedno sem kaj izdelovala, običajno za rojstne dneve, za praznike, in nato razdeljevala svoje izdelke."

Čeprav je včasih zelo mrzlo in kadar ni obiskovalcev ali pa ti le bolj mrko gredo mimo, kar je letos veliko pogosteje kot prejšnja leta, v svojem kotičku kvačka. "Tukaj kvačkam kapice in šale pajackom in snežakom. Izdelke sicer ustvarjam praktično vse leto, da imam potem še čas za vnučke," opisuje. Pa je nič ne zebe, ko vendarle tukaj stoji več kot deset ur? "Res sem bolj zgodnja, ker se mi zdi prav, da ob osmih, ko ljudje hodijo na tržnico in z nje, sejemske hiške niso zaprte. Mrzlo sicer je, a se vedno zelo toplo oblečemo. No, res pa ne smeš biti preobčutljiv. Precej pa pogreje tudi dobra volja, saj se vsi poznamo že iz prejšnjih let. Pa tudi ljudje nas razveselijo." (rp)

Za srečo ni treba veliko, mi smo najbolj srečni, ko se zberemo za domačo mizo in se pogovarjamo o vsem, kar nam prinaša življenje. Zdaj ta svoja druženja povežemo še z ustvarjanjem, saj otroci nadvse radi mojim izdelkom dodajo kak svoj detajl. Ali pa iz ostankov lesa izdelajo kaj čisto svojega, pa že imajo darilo za kakega prijatelja," pravi Brigita Vrtačnik iz Nove vasi pri Markovcih. Mama sedmih otrok je pred letom pustila redno službo in se posvetila izdelovanju ličnih izdelkov iz lesa. Drobni uhani so bili prvi, prevzele so jo lesene sveče, te dni je imela veliko dela z božičnimi okraski, idej pa je še veliko, nekatere sledijo sodobnim trendom, z nekaterimi obuja preteklost. Ko bo pravi čas, razkriva, bi rada delala s starejšimi, zato se je pred letom odločila za magistrski študij socialne gerontologije na Almi Mater Europaea v Mariboru. Z možem Danielom sta prepričana, da je mogoče tudi v potrošniškem svetu negovati vrednote, ki štejejo in bogatijo vse, ki so pripravljeni prisluhniti. "Meni tako ljub je pogled na najine otroke - najstarejša hči je že študentka, najmlajši sin bo januarja dopolnil štiri leta -, ko se zapodijo v naš nasad jagodičevja in se posladkajo z domačim sadjem ali kar na vrtu pojedo dnevni pridelek paradižnika. Z možem sva vesela, ko vidiva, kako povezani in solidarni so, kako radi (si) pomagajo in se trudijo uresničiti svoje cilje," je ponosna sogovornica, ki se je soočila tudi z izgorelostjo, se poglobila vase in spoznala, da je lahko prav tako dobra mama, četudi kdaj preprosto pusti, da stvari tečejo po svoje.

"Smo družina, ki praznuje tradicionalne, s krščanstvom povezane praznike. Vsak k vzdušju prispeva svoj del, pa tako otroci te dni izdelujejo jaslice ter krasijo hišo in dvorišče. Radi sodelujemo na vaških dogodkih, denimo ko se skupaj podamo na košnjo čez Dravo v Šturmovce. Dekleta si spletejo kitke, fantje sledijo očetu in poskušajo kositi. Je pa tudi pri nas, kot v vsaki družini, kak dan, ko ne gre vse, kot bi si želeli, a se poskušamo tudi iz tega kaj naučiti," pravi Brigita Vrtačnik. (ps)

"V prazničnem času starejši najbolj občutijo domotožje, zato se trudimo ohraniti navade praznikov, okrasimo skupne prostore, organiziramo novoletne zabave po bivalnih enotah, kuharice pa pripravijo okusno praznično pojedino. V sredo smo imeli zabavo v bivalni enoti. Imeli smo pijačo, piškote, sadje, kavo, glasbo in nazdravili smo s kozarcem vina. Sodelavec je prinesel harmoniko in zaigral. Prostore je zapolnila neka lepa, čarobna praznična energija in vsi so bili veseli," je, preden je včeraj odšla v nočno izmeno, dejala bolničarka negovalka v Domu starejših občanov Ljubljana Vič - Rudnik, enoti Bokalce, Adrijana Resanović. V časih pred korono so na zabavah sodelovali tudi svojci starostnikov, to pa zdaj še ni mogoče.

Za njimi je težko leto, covid jih je vse prizadel, a vseeno vztrajajo pri izpolnjevanju poslanstva: ustvariti dom, poln razumevanja, sočutnosti, prijaznosti in sreče, da bi stanovalci čim manj občutili prehod iz domačega v novo okolje. Umirjanje epidemioloških razmer jim gre pri tem na roko, zato je bilo to leto vendarle boljše od lanskega. S cepljenjem se v dom vrača več sproščenosti, več je boljšega razpoloženja in občutka varnosti, čeprav še vedno pogrešajo svobodo in objeme, saj so se prej zelo radi objemali. "Maske so naš vsakdanjik. Težko je, a po drugi strani vemo, da s tem ščitimo naše stanovalce. Na te razmere smo se že navadili, zaradi varnosti, odgovornosti in solidarnosti. Vseeno pa upamo, da bo vsega tega kmalu konec. Modrost starejših in njihove življenjske izkušnje vsak dan obogatijo naše življenje in starejši povedo, da ima vse svoj začetek in konec, tudi covid."

Nekatere izkušnje so težke, ampak prav po teh izkušnjah vidimo, kako smo močni in kaj vse zmoremo, razmišlja sogovornica. "Vse, kar se je dogajalo v preteklosti, naj tam tudi ostane. Pomembna je prihodnost, ki jo gradimo skupaj. Ne ozirajmo se nazaj, ampak pogumno glejmo naprej. Ko ljudje stopimo skupaj, smo močnejši in zmoremo vse," še strne življenjske izkušnje dela s starostniki bolničarka, ki si v novem letu, tako kot njeni stanovalci, na prvem mestu želi zdravja. (fž)

Še eno koronsko leto je posebno zarezalo tudi med mlade, zaradi šolanja na daljavo so ostali potisnjeni na rob, pa čeprav pogosto slišimo, da so mladi naša prihodnost. V nobenem trenutku niso natančno vedeli, kako bo potekal pouk in kakšne bodo razmere na šoli, prav tako pa so izkusili "pritiske države", potem ko so dijaki, ki so protestirali proti pouku na daljavo, prejeli tožbe. "Zaradi covid krize smo bili podvrženi določenim pritiskom in spremembam v šolskem letu. Prejšnjo zimo smo se veliko šolali na daljavo, ampak nekako smo bili na to že pripravljeni od prejšnjega vala. Tako tokrat bistvenih sprememb ni bilo in smo, močnejši zaradi preteklih izkušenj, lahko v večini uspešno speljali pouk," o prožnosti mladine razmišlja dijak četrtega letnika II. gimnazije v Mariboru, Matija Likar. Pouku je vsekakor lažje slediti v živo in se ob tem družiti s sošolci, nadaljuje sogovornik, tako so na daljavo pravzaprav spoznali, kako radi imajo šolo in jo tudi pogrešajo.

Jasno, najbolj so pogrešali druženje. "Zaradi vsiljenega družbenega distanciranja je prišlo do zelo močnega padca morale v šoli in v prostem času. Zato smo se morali pogosto zatekati k druženju na daljavo s telefonskimi klici, skype pogovori, videokonferencami. A nam je vsaj uspelo ohraniti odnose, ki smo jih prej ustvarili. Vseeno pa je bilo naše socialno življenje rahlo zapostavljeno, zato ni bilo takega izrednega osebnostnega razvoja, kot bi ga sicer lahko doživeli," pravi Likar. A mladi vseeno raje ne razmišljajo, da so bili prikrajšani za svojo mladost, in zrejo v prihodnost, poudari.

"Najbolje bo, če izkoristimo prihajajoči čas, še posebno po covid krizi, na polno. Ko bomo prebrodili covidno in politično krizo, ki nas je tako izrazito razklala v zadnjih dveh letih, si želim, da bi prišlo do nekega dogodka, ki bi nas pripeljal do sloge," si mladi v teh prazničnih dneh želijo složnosti, medgeneracijske in drugih. V naklonjenem in prijaznem okolju bodo lahko razvili svoje potenciale in na različne načine prispevali k dobrobiti družbe. (fž)