Prepovej in vladaj

​Vladajoča stranka hiti, da pred začetkom predsedovanja Svetu Evrope predstavi svoj program. Pri tem ne gre brez običajnih laži in prevar, vse pa v okviru skrbi za državotvornost, kot je to državljanom na dušo položil predsednik vlade. In če bomo s tem pojasnilom državljani program pogoltnili, bo predsedovanje minilo in ostali bomo sami, brez Evrope, samo s svojo diktaturo, ki smo jo nerazumno dopustili. Ko začutimo, da nam nekdo laže ali bi nas rad preslepil, je najbolje, da udarimo nazaj, četudi ne vemo točno, v čem se skrivata laž in prevara: skratka, prav zavoljo državotvornosti bi morali strmoglaviti to vlado že pred začetkom predsedovanja, saj menda državljani sami sebe ne morejo tako podcenjevati, da ne bi videli, kaj se pripravlja.

Ker so mediji okoli SDS in predsednika vlade preizkusili že cel repertoar psovanja, žalitev, tračev, laži, obtoževanj in drugega, kar se da prevzeti iz goebbelsovske propagande, nove ameriške skrajne desnice s temnega spleta in Breivikove zapuščine, so se znašli v težavah: bilo ni več ničesar, kar bi lahko še ukradli. In začela se je nova propagandna ofenziva, zasnovana izključno na domači pameti, po meri sposobnosti razmišljanja vodje. Vrhunski domet tega početja je, da sovražniku očitaš vse tisto, kar zelo dobro veš, da si sam: tehnika je infantilna, priznanje ganljivo. Zaradi iskrenosti ga je skorajda neprijetno poslušati. Vsi drugi so ta grdi - fašisti, nacisti, torej komunisti. Tisti, ki so od zvestih komunistov čisto resno zaveslali proti nacifašizmu, zdaj bolj ali manj vse druge obtožujejo, da so tisto, kar so oni v mladosti nedvomno bili - komunisti. Na žalost se tistemu, ki ti pravkar zavija vrat, ne moreš smejati. Da bi preživeli, je nujna učinkovita obramba.

Medijska propaganda SDS že nekaj časa pripravlja teren za takšne vodjeve infantilne izpade. Trenutno je njena priljubljena tema, da je treba prepovedati Levico in komunizem. Levica ni komunistična stranka, kakšne očitne komunistične stranke ni, starih komunistov je ostalo še zelo malo, vsi so v spoštovanja vrednih letih. Mediji, za katere gre, si zato izmišljajo fantomsko armado komunistov, ki se v podtalnih centrih moči pripravlja na nasilje. Odpišimo tudi to. Kaj je torej motiv za histerijo, vsaj glede komunizma? Poleg nekaj priletnih antikomunistov, ki so dobili priložnost, da po desetletjih strahopetnega molka nekaj povedo, so v najožjem krogu predsednika vlade nekdanji mladi in zelo pogoltni komunisti, ki kljub vnetemu prilizovanju tedanji oblasti niso dobili dovolj privilegijev in v svojih najboljših časih niso postali nomenklatura. Zato so s toliko večjo maščevalno strastjo presedlali na drugo stran, nacionalizem, konservativizem in desnico, da bi tam dobili zadoščenje. In so ga tudi dobili. Na poti so, namesto da bi ohranili dobro in izvrgli slabo iz režima, ki so ga premagali, poiskali najhujše v bivšem režimu in to nalepili na novi totem, zmedeno zahodnoevropsko desnico, ki blodi med nacifašizmom in neoliberalizmom. Ta recept je ob izkušnjah s stalinizmom še neprimerno uspešnejši v Vzhodni Evropi, kjer se po tem kalupu oblikujejo kar vlade. Na Zahodu to nekako ne uspeva. Toda njih, enako kot naše domače, še vedno žene maščevanje, želja po tem, da bi bili tisto, o čemer so kot mladeniči sanjali v Kumrovcu. In potem si ta, ki se infantilno izživlja, izmisli, da državi grozi državljanska vojna zaradi neobstoječih komunistov in da bi morali prepovedati stranko, ki ni komunistična. Na žalost se niti v drugem letu vladanja nevarnih norcev ni pojavilo toliko novih komunistov (nekaj jih je to spontano postalo iz razumljivega osebnega odpora), da bi jih lahko kot žrtev predali vodji. Toda on je v lovu na lastne fantazme in neizpolnjene želje, in tukaj pravi komunisti pravzaprav nimajo kaj početi.

Plen so vsi državljani, Evropa in ves svet; videti morajo, da je s svojo četico zmagal, da so končno zavzeli centralni komite in da ni več nobenih meja za njegovo oblast. Kaj vse bodo prepovedali, je prepuščeno domišljiji, ki pa ni nujno pretirano bogata: spomnimo se samo, kaj vse je bilo doslej že prepovedano, od protokolarne razstave pa nazaj. Sprememba je le v tem, da si jim zdaj niti ni več treba izmišljati administrativnih in finančnih trikov, sramotiti in uničevati institucij, dopuščati, da odpuščeni spregovorijo v javnosti in v tujini, pojasnjevati in spravljati dragocene kadre v nerodno situacijo, da jih izprašujejo neki predrzni novinarji. Čemu? Nova ekonomija oblasti bo uporabljala samo prepoved kot najpreprostejše sredstvo. Prepoved zaposlovanja, prepoved šolanja, prepoved zdravljenja, prepoved objavljanja, prepoved medijev, prepoved izhoda, prepoved vstopa, prepoved koles, prepoved rdeče barve … Kolikor dni, toliko prepovedi, nekaj podobnega smo že doživeli. V nekaterih primerih bi bilo bolje takoj razpustiti bodoče tarče prepovedi, pa bi ohranili vsaj živce, morda celo življenja. Prva leta si bomo zapomnili kot leta treninga, nato bomo razvili nostalgijo po poljubljanju na klopcah, risanju po asfaltu, vožnji s kolesom, branju ustave na javnih mestih, utišali bomo nedovoljeni radio in skrivali stare računalnike, da nas ne bi ujeli pri igranju partizanskih igric. Ob sobotah bomo skozi špranjo v navlečeni zavesi gledali, kako se po ulicah sprehajajo prave družine z zastavicami in spolno jasno opredeljenimi otroki, z mamicami v belih kostimčkih z globokimi dekolteji in visokimi razporki, ki jih varuje Sveti duh, ter očki z obveznim revolverjem za pasom, medtem ko bodo iz zvočnikov odmevale priljubljene koračnice. V nedeljo se bomo, medtem ko bodo oni prepevali v cerkvi, tiho pogovarjali o tem, kako so nekoga ujeli s fotokopirano knjigo poezije Borisa A. Novaka, zvečer pa bomo na popravljenem video predvajalniku na sončno energijo gledali kasete s starimi rock koncerti. Pripovedovali si bomo politične šale in novice, oddajane iz avtomobilov, ki se nenehno menjujejo in premikajo, ter govorice, da so neki ljudje ves čas v gozdovih. In ves čas bomo imeli na ves glas prižgano edino televizijo, na kateri se sicer samo derejo.

Kajti tudi zadnjega meseca nismo izkoristili, da bi ustavili strahoto, da bi se ovedeli pri prvi omembi prepovedi stranke, da bi podrli staro žico, preden bo postavljeno prvo novo taborišče za parazite …

Ta slika bodočnosti je odvečna: popolnoma jasno je, da vlada, ki je tako globoko zabredla, ki vzpostavlja popolno diktaturo in ki svojega psihiatričnega stanja ne zdravi, ne more preživeti. To se ne more zgoditi. Verjetnejši scenarij je, da stranka, ki je vse to izvedla, ki je pokorno sledila, molčala in ubogala, razpade; zadostovalo bi eno samo resnejše nesoglasje z vodjem. To pa bi imelo težo samo tedaj, če bi preostali državljani mirno čakali na to, kaj vse bi lahko vodji še padlo na pamet. S tem ne želim pripisovati usodnega pomena petkovemu množičnemu srečanju - usodni pomen so že veliko veliko prej imele prve akcije Jaše Jenulla na praznih ljubljanskih ulicah. Šli smo skozi razne faze, od polaganja upov v zaupanja nevredne poslance do hladnega in učinkovitega manipuliranja namesto legitimne oblasti ter končno do vere v nujnost sprememb, ob vsem kapitalu pameti, pridobljene v prvem letu epidemije. Točno vemo, kako je treba zdraviti praznoverje, kako rešiti socialno državo, kako sodelovati, ustvarjati, čistiti, ne pozabiti. Pozabili smo le na nekatere vidike vedenja državljanov: ko nastopi nova vlada, se spomnite na to, kdaj ste zadnjič poslali pismo svojemu poslancu. Kdaj ste zahtevali, da obišče svojo bazo? Kdaj ste zahtevali, da vas sprejme? Pod pogojem, da sploh veste, kdo je vaš poslanec ...