Prišel je trenutek streznitve. Kaj vojna pomeni za Nato?

Ruska agresija v Ukrajini postaja vedno bolj krvava, njene posledice pa bodo daljnosežne. Te ne bodo vidne samo v razrušeni državi in milijonih beguncev, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove, temveč je vojna že sprožila domala tektonske premike v obrambnih politikah držav članic Evropske unije in Nata. "Nova realnost potrebuje jasne odgovore," je že pred tremi tedni v nemškem bundestagu sporočil sicer umirjeni nemški kancler Olaf Scholz. V govoru, v katerem je napovedal velik obrat v nemški obrambni in varnostni politiki, je med drugim naznanil, da bo Nemčija poslala Ukrajini pomoč v orožju, da bodo Nemci odslej vsako leto namenjali več od zahtevanih dveh odstotkov BDP za obrambne namene, letos pa bodo za investicije v krepitev obrambnih zmogljivosti namenili 100 milijard evrov. V delu nemškega parlamenta je bil govor pospremljen s stoječimi ovacijami. Že dva tedna kasneje je nemška obrambna ministrica Christine Lambrecht sporočila, da bo Nemčija kupila ameriške lovce F-35, proizvajalca Lockheed Martin, ki so lahko opremljeni tudi z jedrskim orožjem. Gre za trenutek streznitve, ki bi lahko glede na siceršnjo vlogo Nemčije, gospodarskega motorja EU, pomenil tudi tovrstne premike v drugih državah članicah EU in Nata. Do premikov prihaja tudi v nordijskih državah, saj odločitev o morebitni vključitvi v Nato v luči novonastalih razmer vnovič tehtajo na Švedskem in Finskem.

Doma v Evropi, varni v Natu

Po mnenju nekdanjega načelnika Generalštaba Slovenske vojske Dobrana Božiča ob takšnem odzivu in izkazani enotnosti znotraj severnoatlantskega zavezništva pride do izraza geslo iz časa slovenskega vključevanja v Nato pred več kot 18 leti: Doma v Evropi, varni v Natu. Božič: "Nato je trdna zveza, ki svojim članicam daje varnost. Gre za zavezništvo, v katerem mora vsak nekaj prispevati, a za to tudi dobi nekaj nazaj." Božič meni, da se bo z vojno v Ukrajini razblinil mit o zvezi Nato kot neuspešni zvezi. "Tudi v Sloveniji se je veliko pisalo o tem, da Nato državam članicam ne more zagotoviti varnosti. To so bile vedno dezinformacije, saj 5. člen Severnoatlantske pogodbe jasno govori, da je napad na eno članico hkrati napad na vse članice." A obenem Božič opozarja, da so v pogodbi tudi drugi pomembni členi, iz katerih izhaja, da mora vsaka država članica zagotavljati lastno varnost in graditi kredibilno strukturo obrambnih sil, s katerimi bo lahko to storila.

Iluzorno je pričakovati daljše obdobje miru

"Vsi si želimo, še najbolj pa sami vojaki, da bi bil mir, ampak žal ni tako. Skozi zgodovino je bilo veliko vojn, mrtvih in ranjenih. Zato bi bilo iluzorno pričakovati, da bi bilo lahko danes v globalnem smislu kaj drugače. Zato je treba vzdrževati obrambni segment, ta pa se včasih preveč uporablja za politična obračunavanja," pravi Božič, ki pa dodaja, da v nekaterih primerih v pristojnih institucijah niso znali ustrezno javnosti pojasniti, zakaj je treba kupiti določeno vojaško opremo. Nadaljuje: "Zveza Nato od nas ne zahteva nobenih vojaških nakupov. Zahtevajo samo, da se držimo dogovorov in izpolnimo tisto, za kar se sami odločimo, da bomo prispevali v zavezništvu. Hkrati gre tudi za strukture, ki jih gradimo za lastno varnost."

Strokovnjak za varnostna vprašanja dr. Denis Čaleta meni, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo v evropskih državah začeli resno razmišljati o krepitvi svojih varnostnih zmogljivosti. "V času od padca berlinskega zidu so evropske države še zmanjševale sredstva za obrambo. Zato je bilo vprašanje, kateri varnostni izziv jih bo pripeljal do ugotovitve, da je treba povečati izdatke za varnost, prav tako pa tudi premisleke o varnostnih konceptih postaviti na povsem nov temelj." Bo pri tem Nato ostal krovna struktura, znotraj katere bodo evropske države naslavljale varnostna vprašanja, ali pa bo EU sama poiskala rešitve znotraj svojih okvirov? "Za nove pristope so vrata sicer vedno odprta, a realno je težko pričakovati, da bi Nato čez noč izgubil svoj pomen. Prav tako EU v kratkem časovnem obdobju ni zmožna izvesti bistvenih sprememb na tem področju. Če bo prišlo do bistvene transformacije varnostnih pristopov v Evropi, bo to gotovo v sinergiji z Natom," meni Čaleta.

Na pragu nove oboroževalne tekme?

Pri tem se odpira vprašanje, ali bodo krepitve obrambnih zmogljivosti evropskih držav v prihodnosti povečale ali zmanjšale možnosti za oborožene konflikte? "Mislim, da jih bodo zmanjšale. Tudi v času hladne vojne je bila oboroževalna tekma tista, ki je preprečevala oboroženi konflikt. Nato danes kaže predvsem odvračalno držo. Če bi držale trditve, da Nato izziva vojno, bi lahko države zavezništva to zelo enostavno tudi storile. Ampak je ravno nasprotno, Nato dela vse, še celo spregleda kakšno sporno zadevo. Samo okrepljena obramba pa bo izrazila držo, ki bo odvrnila vsakega, ki bi želel konflikt v kateri od držav članic zavezništva," pojasnjuje Božič, ki še pove, da obdobje miru odslej več ne bo možno obravnavati kot nekaj samoumevnega. "Žalostno je, ko se spomnim, da smo se v času, ko sem bil na položaju državnega sekretarja, glede tovrstnih vprašanj kregali okoli nekaterih malenkosti in se nismo mogli uskladiti. Upam, da ne bodo ravno naša in mlajše generacije zapravile tega obdobja miru, ki so nam ga predali naši očetje. Če nam bo to uspelo, nas je lahko res sram."

Tudi Čaleta meni, da bi lahko večje države EU narekovale tempo krepitve obrambnih struktur, a je sam previden: "Nemški obrat je bil znak, da se bodo zadeve v nekih državah začele korenito spreminjati. Zaenkrat pa je še preuranjeno govoriti, kako obširne bodo te spremembe. Počakati bo treba tudi na razvoj dogodkov v Ukrajini. Pokazalo se bo tudi, ali je Nemčija s svojimi napovedmi mislila resno ali pa so bile bolj posledica situacije, v kateri smo se znašli, ko smo bili v nekem trenutku vsi presenečeni nad obsegom ruske agresije na Ukrajino. Večje države bodo prav gotovo imele pomembno vlogo pri vprašanju, v katero smer bo glede tega šla Evropa. Lahko bodo ta vlak potegnile za sabo v smer večje integracije obrambne in varnostne politike ali pa se bomo, potem ko se bodo enkrat razmere umirile, spet vrnili v stanje, v katerem bodo imele vse druge težave večjo prioriteto."

Javno mnenje ne sme biti ključni dejavnik

Na spremembo javnega mnenja o obrambnih in varnostnih vprašanjih bi lahko vplivala tudi neposredna bližina vojne. V zadnjih letih so bile Natove misije, ki so se jih udeleževali vojaki iz držav članic, skorajda nekaj imaginarnega, saj so bile v daljnih državah, danes pa gre za spopade na mejah EU. Na to prebivalce držav, zahodno od Ukrajine, dnevno spominja že bobnenje vojaških letal, ki dovažajo opremo v tako imenovano vzhodno krilo Nata. A Čaleta pri tem opozarja na previdnost: "Sodobno javno mnenje se zelo hitro spreminja. Nekateri dogodki so lahko sprožilec za to, da javno mnenje v danem trenutku podpira večanje obrambnih zmogljivosti, prav tako pa bo obdobje miru, ki bo sledilo, tudi to ukrajinsko zgodbo, čeprav se odvija relativno blizu, v javnem mnenju spet pahnilo v pozabo. Zato javno mnenje ne sme biti ključni dejavnik za sprejem strateških odločitev. Politika bi morala biti dovolj zrela, da prepozna to potrebo in da ji sledi tudi na daljši rok. A so v vsaki demokratični državi tudi volitve, ob katerih se vsakokratna politika začne prilagajati javnemu mnenju."