"Hudo mi je, ko vidim, da ljudje cementirajo in asfaltirajo njive ter z reklamami za pivo opremljajo kozolce. Rada rečem, da znajo enake žeblje delati povsod, pokrajine pa se razlikujejo od dežele do dežele. Ne trdim, da je lepo samo v Sloveniji. Prepotovala sem ves svet in videla sem čudovite kraje, a nikjer ni na tako majhnem prostoru toliko različnih lepot kot pri nas. Namesto da bi skrbeli zanje, sredi Bleda zidamo hostle. Mislim, da jih je zdaj že enajst.
Vse življenje se vozim z avtom, zato vsem, ki me vprašajo, kaj sem po poklicu, odvrnem, da sem pocestnica. Včasih je bila vožnja proti Ljubljani nekaj najlepšega. Na levi Karavanke, spredaj pa Alpe, kozolci, njive, polja. Čudovito. Danes vidiš samo še industrijske hale, štacune in reklamne panoje. Enako se dogaja v vaseh. Včasih so tukaj bivali krasni ljudje, ki so živeli z zemljo, jo obdelovali, ljubili, imeli odnos do nje. Danes so kmetje skoraj popolnoma izginili. Vsi so postali sobodajalci, ti pa potegnejo za sabo asfaltiranje, promet, neobdelana polja. To me zelo boli. Najbolj me razjezi, ko po televiziji poslušam politike, ki pametujejo o pomenu samooskrbe. Ljudje, pojdite po vaseh in videli boste, kaj se dogaja. No, zdaj me bodo obrekovali, da se samo pritožujem. Ampak res me boli srce za vsako njivo, ki jo zabetonirajo, in vsako drevo, ki ga požagajo ...
... Preprosto povedano, nikoli ni bilo časa, da bi hodila po vasi, čeprav imam druženje zelo rada. V tem pogledu me skrbi za našo prihodnost. Odnosi med ljudmi so se močno spremenili. Druženje izginja. Kot otrok sem bila vseskozi zunaj, igrala sem se z vrstniki in naša domišljija je delala kot le kaj. Danes te domišljije ni več, na tipkah ni prostora zanjo."