S posli v živinoreji se ukvarjajo celo bančna podjetja

Janko Votek Janko Votek
26.07.2019 16:25

Iz tekstilne industrije se je vzorec dodelavnih poslov razširil na kmetijstvo. Tveganje prevzemajo rejci.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek
Zaradi talne reje perutnine so morali kooperanti investirati v nove objekte.
Igor Napast

S propadom Mure se je zdelo, da se je Pomurje dokončno rešilo dodelavnih ("lon") poslov. Gre za obliko dela, v kateri so naročniki tuji tekstilni giganti, ki svoje velike dobičke ustvarjajo predvsem zaradi poceni dela. Ker je Slovenija z uzakonjeno minimalno plačo postala predraga, so se preselili v druge "destinacije" s poceni delovno silo. Te selitve v preteklosti niso bile tako hitre kot danes. Danes so ti giganti sposobni preseliti svojo proizvodnjo v enem mesecu, če le zaznajo nekje nižji strošek dela.
Ta izredno priročna oblika sklepanja posla se je še med razcvetom tekstilne industrije počasi selila v kmetijstvo. Pod pojmom kooperacija ali medsebojno sodelovanje, ki je v veljavi še danes, se je počasi začela iz razvite Evrope prenašati tudi k nam. Ne gre za model, ki bi ga izumili v tranzicijskem času. Uveljavljal se je že v prejšnjem sistemu, najprej v reji perutnine. Ker ekstenzivne proste reje niso zagotavljale dovolj perutninskega mesa, je bilo treba vzpostaviti nov sistem. Tržna reja perutnine za meso nikoli ni bila omembe vredna dejavnost na mešanih pomurskih kmetijah. Iz zgodovine je znano, da so se prodajali le presežki jajc. Zato so v šestdesetih in v začetku sedemdesetih let ženske v zbiralnicah mleka odkupovale tudi jajca.

Kooperant v prašičereji mora poskrbeti tudi za gnojnico.
Andrej Petelinšek

Instant palačinke

Mlekarne so v svoji sušilnici mleka sušile tudi jajca. Nekateri se še spomnijo t. i. instant palačink Pomurskih mlekarn na trgovskih policah. Rast povpraševanja in mesni obrati za predelavo perutninskega mesa so zahtevali koncentrirano rejo tako kokoši nesnic kot piščancev za zakol. Veliki kmetijski sistemi tega niso zmogli. Pri takratnem načinu so bila tveganja koncentrirane reje na enem mestu prevelika, zato so postopoma začeli razseljevati velike reje k zasebnim kmetom. Produktivnost (hitra rast) je zahtevala in še zahteva kontrolo tehnološkega procesa, predvsem pa unificirano krmo. Na kmetijah so tako iskali primerno velik prostor in delavca (kmeta), ki bo oskrboval rejo s krmo. Za delo, osebna zavarovanja, prostore in tveganja, povezana z rejo (bolezni, pogini), je bil kmetu priznan strošek na kilogram prirasta. Na mnogih kmetijah je bila to solidna dopolnilna dejavnost. Še v času nekdanjih zadrug, ki so bile v starem sistemu obvezen vmesni člen, so razvili t. i. sklade tveganja. V teh so rejci združevali del zaslužka in si ob morebitnih katastrofah (poginih) povrnili del stroškov. Model se je ohranil do danes. Vmes so morali kooperanti zaradi zahtevnejših in predvsem okolju prijaznejših rej (talne reje) in zahtev po zmanjšanju uporabe zdravil, predvsem antibiotikov, investirati v nove objekte. To več ali manj počnejo z lastnimi sredstvi ali najemanjem kreditov. Če pa pri naložbi sodeluje "pogodbeni partner", investicijo odplačujejo njemu ali pa se vzpostavi najemno razmerje med organizatorjem reje in rejcem.

V naših rejah še brez afer

Za zdaj v naših rejah ni izbruhnila nobena afera. To posredno dokazuje, da pritisk kapitala predelovalne industrije ne presega mej zdravega razuma. To pa ne izključuje nevarnosti, da se položaj ne bi hitro spremenil. V Nemčiji in na Nizozemskem se sedaj srečujejo z afero biocid. Rejcem je valilnica enodnevnih piščancev dobavljala biocid za razkuževanje tal (Evropa je opustila baterijsko rejo in uveljavila talno rejo), ki preprečuje okužbe s salmonelo. Kitajski biocid Durtriock Bedding Powder nima ustreznih dovoljenj za uporabo in je sporen. Iz Nizozemske se je razširila uporaba v Spodnjo Saško, načrtovali pa so uporabo tudi pri rejcih v drugih nemških zveznih deželah. Na osnovi analize piščančjih trupov, opravljene leta 2015, aktivne snovi biocida za zdaj naj ne bi pomenile nevarnosti za zdravje ljudi. Primer samo dokazuje, kako malo vpliva imajo rejci na tehnologijo reje, uporabo krme in zdravil. Ko pa izbruhne afera, čutijo posledice zgolj oni.

Pobrali državno pomoč

Model se je postopoma začel prenašati v prašičerejo. Pri nas ga prakticirata dve največji kmetijsko predelovalni družbi (Panvita in Farme Ihan). Pri kooperacijskih rejah prašičev sta uveljavljena dva modela. Služnostno pitanje je model, ki je povsem enak piščančjemu. Organizator kooperacije kmeta oskrbi s tekači in krmo, kmet pa opravlja služnostno pitanje. S priznanim plačilom storitve, ki je podobno kot pri piščancih vezano na kilogram prirasta, mora pokriti stroške dela, prostora in zdravja živali (veterinarske storitve). Drug model pa je tako imenovani finančni obračun. Tu rejec kupi tekača, zagotovi krmo zanj, poskrbi za prostor, oskrbo, raztros gnojevke, morebitno zdravljenje in na koncu proda pitanca po t. i. maski. Ta temelji na dnevnih cenah na avstrijski blagovni borzi (AMA). V prvem modelu naj bi stroške cenovnih tveganj prevzel organizator. Ne samo pri prašičih, tudi pri piščancih mora rejec poskrbeti za odpadke (gnoj). V primeru krize in morebitnih interventnih finančnih ukrepov države si te prisvoji organizator. Tako se je zgodilo v krizi 2016. Takrat sta bila zaradi izrednih razmer na trgih z mlekom in prašiči ta dva sektorja upravičena do neposrednih finančnih pomoči države. Čeprav so bili do pomoči po evropski uredbi upravičeni nosilci kmetijskih gospodarstev, vpisani v register kmetijskih gospodarstev, je organizator kooperacije za Farme Ihan zahteval od rejcev, ki so redili prašiče na prirast, da pomoč prenakažejo njim, oziroma so jim znesek dobljene pomoči odbili pri končnem obračunu.

Še ena past

V kmetijski kooperaciji je še ena past. Organizatorji kooperacije za prašičerejo ali rejo piščancev ob tem odnosu ponujajo ali postavljajo kot pogoj za sodelovanje pogodbeni odnos za preostale dejavnosti na kmetiji, na primer odkup žita in nabavo repromateriala. Pogosto se dogaja, da se posli znotraj verige najprej kompenzirajo in šele ostanek dobi kmet v obliki denarnega izplačila.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta