Vse večji razred vse bolj individualiziranih delavcev, tudi v medijih, bi moral začeti novo delavsko gibanje, ki bi bilo internacionalizirano, menijo v sindikatu.
To gibanje bi vse tiste v pisarnah in tovarnah združevalo v urejanju skupnega političnega, ekonomskega in kulturnega življenja. Sindikati, tudi novinarski, pa bi morali postati ključni prostor za to in hkrati prostor, iz katerega bo slišati odločne zahteve po miru, so zapisali v sindikatu.
Spomnili so, da Odbor za zaščito novinarjev (CPJ) že nekaj mesecev opozarja, da je v Gazi najbolj smrtonosno obdobje po letu 1992, odkar zbirajo podatke. Od 7. oktobra je bilo ubitih najmanj 97 novinarjev in drugih medijskih delavcev. Organizacija ob tem poroča o ranjenih, priprtih in pogrešanih novinarjih. Prav tako opozarja na grožnje med drugim na družbenih omrežjih in na cenzuro. Ustanovitelj Wikileaksa Julian Assange ostaja v priporu, so še spomnili.
Posebna poročevalka za svobodo izražanja pri Združenih narodih Irene Khan je že pred časom izpostavila, da zbiranje, poročanje in širjenje informacij vključno z informacijami o nacionalni varnosti predstavlja legitimno novinarsko delo, ko gre za javni interes, in ne bi smelo biti obravnavano kot zločin.
Novinarji in drugi medijski delavci so preobremenjeni
Pogoji za opravljanje novinarskega dela se slabšajo tudi v Sloveniji, nadaljuje sindikat. Država, ki je ustanoviteljica Radiotelevizije Slovenija, ignorira zakonsko obveznost po primernem financiranju zavoda, s čimer ga sili v nadaljnjo komercializacijo in racionalizacijo. Slovenska tiskovna agencija pa še naprej čaka na zakonski okvir, ki bi preprečil morebitno vnovično finančno izčrpavanje, kot se je že zgodilo pred tremi leti.
V zasebnih medijih se medtem vedno znova dogaja, da zasebni interes prevlada nad javnim. Novinarji in drugi medijski delavci so preobremenjeni, gmotni pogoji za opravljanje njihovega dela pa so vse slabši. Prekarizaciji niso izpostavljeni samo tisti v nestandardnih oblikah dela, ampak tudi redno zaposleni.
Pri tem sindikat opominja, da so osemurni delavnik izborili že delavci na krvavih protestih v Chicagu maja 1886. V spomin na njihove proteste, v katerih je v spopadu s policijo življenje izgubilo več delavcev, je bil pred 135 leti, leta 1889, razglašen tudi 1. maj, praznik dela. Dan svobode medijev, 3. maj, pa je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila leta 1993.
Oba dneva sta po opozorilu sindikata povezana. Spoštovanje pravic novinarjev in drugih delavcev v medijih, ki izhajajo iz dela, je neločljivo povezano s svobodo medijev. Te pa ni, če niso zagotovljene druge pravice in svoboščine, med katerimi je mir temeljna. "Toda nič od tega ni dano, ampak vseskozi izbojevano," so opomnili.
Samo s ponavljanjem parol o nujnosti upoštevanja delovnopravne zakonodaje in delavskih pravic ter zagotavljanja boljšega življenja za vse se bo pomen 1. maja izpraznil, so še posvarili.
