Idejo za to temo sem dobil sredi junija, ko so se bližale proslave ob tridesetletnici slovenske osamosvojitve. Takrat je bilo že prepozno, da bi jo realiziral v datumskih okvirih te rubrike in obenem sinhroniziral s slovesnostmi, ki se jim tudi mediji niso mogli izogniti. Pa tudi če bi šlo časovno skozi, si ne bi upal motiti posvečenih, slovesnih domoljubnih trenutkov.
Trideset let ni malo — mi je šlo po glavi —, veliko pa tudi ne. Trideset let je veliko za državljana, za državo pa ne. Država je za vedno, si domišljamo. Odkod ta obsesija s proslavami? Ker so osamosvojitelji še živi? Ker smo tisti, ki smo osamosvojitev doživeli, demografsko še v večini?
Pomislil sem, da bi bilo resno proslavljanje osamosvojitve upravičeno šele po stotih letih. Prej pa ne.
Drugi motiv za tak miselni eksperiment pa so pogosti razmisleki zaskrbljenih in odgovornih na temo prihodnosti Slovenije. Spomnim se tako imenovanih vizij Slovenije 2020, 2030, 2050. Prav daleč naprej si ne upajo gledati. Kvečjemu toliko, da bomo do takrat že zdavnaj pozabili, da je o tem kdo sploh razmišljal — kaj šele, kdo konkretno so bili dobronamerni jasnovidci.
Futurolog seveda nisem, jasnovidec še tem manj, imam pa pisunsko žilico in bujno domišljijo. Predstavljajte si torej nepretenciozen tekst, ki bi ga priseben urednik — če bo čez sedemdeset let ta poklic še eksistiral — objavil kot zgoščen povzetek prvih stotih let slovenske samostojnosti.
Rubrika Kontra je dosje na aktualno ali splošno temo. Uredništvo poskrbi za izbor teme in iztočnice, te pa povabljeni pisci uporabijo kot inspiracijo ali izziv. Rubriko ureja Marko Crnkovič. Tokratna Kontra je nekoliko drugačna, saj se ukvarja prihodnostjo — ne nujno fiktivno: Slovenija 2091. Kaj bo s to državo čez 70 let? Po stotih letih od samosvojitve? V naslednjih dneh si preberite futurološke, napol literarne prispevke prispevke priznanih pisateljev Toneta Partljiča in Branka Gradišnika.
Konec Druge republike
Ko se danes, 25. junija 2091, oziramo v preteklost, ki ji večji del niti nismo bili priča, samokritično ugotavljamo, da je sto let Slovenije serija vzponov in padcev, ki jih sproti nismo znali ali mogli videti kot zgodovinskih lekcij — pa tudi z olajšanjem, da smo se iz kriz le nekako izkopali. Šele v tem časovnem raztežaju lahko vidimo celoto in zanemarimo podrobnosti, ki so naše prednike v realnem času begale, kot da bo že jutri konec sveta.
Poglejmo si torej prelomne dogodke v slovenskem stoletju.
Trinajst let je moralo miniti od razglasitve samostojnosti do polnopravnega članstva Slovenije v Evropski uniji in zvezi NATO (2004) — nato pa še ne več ne manj kot 46 let, da smo se iz vojaške alianse izčlanili (2040). Demilitarizacija Slovenije je eden od velikih mejnikov v naši slavni in neslavni vojaški zgodovini.
30. let tega stoletja se bomo spominjali kot obdobja negotovosti in nestabilnosti, konfliktov, recesije, politične improvizacije in neresnosti. Vzponu desničarstva na začetku 20. let je v 30. letih sledil ne manj radikalen levičarski backlash, ki je pripeljal do novih delitev, temu pa je kot ultimativni nihaj v desno sledila še serija prehodnih hunt, ki so se sklicevale na izročilo leta 1991.
To se ni moglo zgoditi od danes na jutri. Prvih trideset, štirideset let slovenske samostojnosti je bilo o državi brez oboroženih sil skorajda prepovedano ali vsaj nesmiselno razmišljati. Po atentatu na tedanjega predsednika vlade Žana Mahniča (2032) in poskusu operetnega državnega udara, ki je sledil (2034), se je to zdelo še tem bolj neaktualno in nemogoče — vendar je ravno angažma policije, ki je sama onesposobila prevratnike in preprečila državljansko vojno, relativiziral vlogo in pomen Slovenske vojske. Tako se je končala tako imenovana Druga republika.
Niti dobro, niti radi
Prve polovice slovenskega stoletja se zato ne spominjamo niti dobro niti radi. Začelo se je obetavno, optimistično, toda že na začetku 21. stoletja so se s slabljenjem demokratičnih in civilnodružbenih institucij pojavili prvi znaki politične in socialne degradacije. Svetovni vzpon političnega in sploh vsakršnega populizma je pri nas padel na še posebej plodna tla. K temu prispevala tudi velika pandemija v 20. letih tega stoletja, ki se je v Sloveniji vlekla dlje in pustila hujše družbene in gospodarske posledice kot drugod po svetu.
Zato se bomo 30. let 21. stoletja spominjali kot obdobja permanentne negotovosti in nestabilnosti, pa tudi konfliktov, recesije ter politične improvizacije in neresnosti. Prvotnemu, že takrat zaskrbljujočemu vzponu desničarstva, revizionizma, nacionalizma na začetku 20. let je po zgoraj omenjenih dogodkih v 30. letih sledil ne manj radikalni levičarski backlash, ki je pripeljal do novih delitev, temu pa je kot ultimativni nihaj v desno sledila še serija prehodnih hunt, ki so se sklicevale na izročilo leta 1991. Takrat so samo še največji optimisti verjeli, da bo Slovenija kot državna tvorba sploh obstala. In brez angažmaja Evropske unije zelo verjetno tudi ne bi.
Trinajst let je moralo miniti od razglasitve samostojnosti do polnopravnega članstva Slovenije v Evropski uniji in zvezi NATO (2004) — nato pa še ne več ne manj kot 46 let, da smo se iz vojaške alianse izčlanili (2040). Demilitarizacija Slovenije je eden od velikih mejnikov v naši slavni in neslavni vojaški zgodovini.
Nov začetek
Tako smo petdesetletnico osamosvojitve in začetek Tretje republike v bistvu praznovali kot nov začetek. Z zmago ekološko-feministične stranke Nike Kovač (2039) in njenim prihodom na položaj predsednice vlade se je začel nepričakovan preporod. Slovenija si je v njenih treh zaporednih mandatih gospodarsko in duhovno opomogla, se socialno stabilizirala, postala kolektivno mentalno skromna, nepretenciozna, sprijaznjena s svojim imidžem in položajem — in celo dosegla spravo. To zadnje vsaj zato, ker so po sto letih končno vsi pozabili na travmatične dogodke izpred stotih let.
Tako lahko rečemo, da je Slovenija sto let po nastanku še kar srečna in perspektivna država, kjer v glavnem nikomur ni hudega. Dolgo je trajalo — in veliko dragih preizkušenj nas je stalo —, da smo našli kolikor-tolikšno ravnotežje med solidarnostjo in socialnostjo na eni strani ter individualnostjo in podjetnostjo na drugi. Predvsem pa je današnja, stoletna Slovenija spet “moja dežela” z vizijo ali vsaj z načrtom. Čista, resnobna, bogata. Kulturna, izobražena, inovativna. Strpna, pametna, prijazna.
Našli pa smo si skratka svoj prostor pod soncem. Slovenija se je pred sto leti pojavila kot tujek na pogorišču takrat že razpadajoče ideološke in blokovske razdelitve. V izpraznjenem, dehistoriziranem, dezideologiziranem svetu, ki so ga začeli napolnjevati populizem, antiscientizem, netrajnostno potrošništvo ter religiozni, medicinski in osebni fanatizmi — da naravnih katastrof in višjih dil ne omenjamo —, se nismo najbolje znašli. Če zdaj gledamo nazaj, je bilo dejansko iluzorno pričakovati, da si bo majhen narod sam izmislil nekaj novega in globalno prelomnega. Očitno smo se vedno znali prilagajati. Slovenija je bila v dobrem in slabem vedno takšna, kakršen je bil svet. Ne obratno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
