Slovenski nacionalni načrt za okrevanje gre v Bruselj

Vlada je zvečer sprejela nacionalni načrt za okrevanje in odpornost (NOO), ki ga mora do jutri, petka, 30. aprila, poslati Evropski komisiji v Bruselj. Ta načrt, v katerem so reforme in reformni cilji ter nanje vezani ukrepi in naložbe za obdobje do 2026, bo podlaga za koriščenje sredstev iz 750 milijard evrov vrednega evropskega sklada za okrevanje in odpornost (RRF). V načrtu vlada predvideva črpanje 2,47 milijarde evrov: 1,8 milijarde evrov nepovratnih sredstev in okoli 666 milijonov evrov posojil.

Obseg koriščenja posojil bo mogoče povečati, če bodo za to izkazane potrebe in če bodo pogoji ustrezni. "Slovenija se glede na odlično bonitetno oceno namreč zadolžuje po negativni obrestni meri. Države članice lahko to storijo do avgusta 2023," po poročanju STA navaja vlada.

Iz urada za komuniciranje so sporočili, da je Slovenija v načrtu "opredelila razvojna področja s pripadajočimi reformami in naložbami, ki bodo prispevale k blaženju negativnih gospodarskih in socialnih učinkov epidemije covida-19, ter pripravile državo na izzive, ki jih predstavljata zeleni in digitalni prehod".

Vlada pojasnjuje, da so v načrtu predvideni ukrepi in projekti, ki so izvedljivi do konca leta 2026, ko se program zaključi. "Glede na omejenost sredstev bodo ostale naložbe, ukrepi in projekti, ki jih ni bilo mogoče umestiti v načrt za okrevanje in odpornost, financirani iz drugih skladov, v okviru ostalih shem financiranja in iz državnega proračuna," še napoveduje vlada.

Maks Tajnikar, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, pravi, da se je treba zavedati, da moramo zelo različno obravnavati povratna sredstva (kredite) in nepovratna sredstva (subvencije). Potem moramo upoštevati, da sredstva za investicije povzročijo tako imenovane operativne stroške. Tajnikar opozarja tudi na tako imenovano absorpcijsko moč slovenskega gospodarstva. To je, da mora biti gospodarstvo sposobno, da razpoložljiva sredstva investira, imeti pa mora tudi strategije, ki naj bi bile podlaga za usklajene in k nekemu cilju usmerjene investicije.

V razmerah nizkih obrestnih mer in lahke dostopnosti do kreditov so po Tajnikarjevih besedah ključni del načrta za okrevanje nepovratna sredstva. V nasprotju s priporočili Evropske komisije meni, da bi jih morali najprej solidarnostno porabiti za pokrivanje vseh vrst deficitov, ki so nastali v času pandemije: v državni blagajni, zdravstveni in pokojninski blagajni, v proračunih občin, bolnišnic, šol, podjetij, gospodinjstev. Če tega ne naredimo, bomo ujeti v past prezadolženosti. Ostanek bi morali nameniti za investicije v javni sektor, kjer so tako imenovani neunovčljivi učinki javnih dobrin, negotovosti: nove zdravstvene zmogljivosti, domovi za ostarele, šole, vodotoki, namakalne naprave, odpadki.

"Na žalost bodo prav investicije iz nepovratnih sredstev radikalno vplivale tudi na javno financirano porabo. Za gradnjo manjše bolnišnice potrebujete 50 milijonov evrov, a za njeno delovanje vsako leto več kot 50 milijonov evrov," še opozarja Tajnikar.