Helena Ponudič
Vsaka kriza dodatno izostruje dileme o aktualnih avtoritetah in njihovem delovanju. Zanima nas, kdo so ali bi morale biti javne osebnosti, figure, od katerih pričakujemo, da bodo intervenirale v javni prostor, se oglasile, govorile in razmišljale. In ne nazadnje, kdo bodo tisti, ki nam bodo povedali, da moramo, četudi omejeni z ukrepi, prepovedmi, odklopi, "lockdowni", priporočili, ravno zdaj (javno) uporabljati (raz)um.
"Zame so glavna avtoriteta in skupni imenovalec soočanja z vsemi temi krizami tisti mladi, ki prepoznavajo laži in prevare našega sveta, kakršnega smo starejši sooblikovali"
So avtoritete državni politiki, župani ali za del skupnosti tudi verski voditelji?
"Politiki bi morali biti moralne avtoritete, a je sam predsednik države izjavil, da to ni, zato dosledno deluje kot nemoralna neavtoriteta. Premiera se spomnim od leta 1984, vedno v sumljivih okoliščinah. Župani pa so sodobni majhni fevdalci, ki delijo skupno pridobljeno bogastvo vsem po malem, svojim in manj svojim, da imajo mir in so lahko ponovno izvoljeni," začne razmislek dr. Rajko Muršič, etnolog in kulturni antropolog, misleč, da Slovenija resda premore nekaj izjemnih intelektualcev, a imajo ti, kot pove, pogosto zaprta vrata k javni debati.
Med javnimi osebnostmi in institucijami
"Če gre za krizo, povezano s pristojnostmi države, je prav, da vlogo avtoritete prevzame javna oblast, ki je zato tudi izvoljena in razpolaga z ustreznimi viri. Če gre za moralno krizo, so to verjetno verski voditelji, če gre za strokovna vprašanja, stroka," razmišlja dr. Marko Lovec, mednarodni politolog, ki izpostavi tudi, da je nevarnost kriz ta, da zamajejo legitimnost obstoječih institucij. "Razvite demokracije imajo vzpostavljene mehanizme za krizno delovanje, kot so krizni štabi, medresorne skupine s posebnimi začasnimi pooblastili, ki naj bi preprečile institucionalne krize in zlorabe moči," pove Lovec in kot skrajni primer izpostavi vojno kot nadaljevanje politike z drugimi sredstvi.
"Zato jo moramo kot takšno - politiko - tudi obravnavati. Pri nas je recimo vrhovni poveljnik vojske predsednik države, ki je neposredno izvoljen," doda. Opozori, da še vedno prevladuje stereotip, da v skrajnih kriznih situacijah pridejo do izraza posamezniki s posebnimi lastnostmi, kot sta avtoritarna osebnost, blaga sociopatija, ki jim omogoča prenašanje stresa velikih neznank in tveganj odločitev s potencialnimi škodljivimi učinki za ljudi, ki za običajne empatične posameznike predstavljajo preveliko breme. "Gre bolj za krizo demokratičnih institucij kot za dejansko potrebo po takšnih ljudeh - torej če si ti ne uspejo podrediti institucij, se jim demokracije običajno uprejo. Celo Napoleon je nekoč rekel 'S sabljo lahko dobiš bitko, ne moreš pa sedeti na njej'," izpostavi še pogled na institucionalni vidik sogovornik Marko Lovec.
Od papeža do Čeferina
Sogovorniki poimensko izpostavijo le nekaj primerov avtoritet sodobnega časa. Duhovnik in publicist Karel Gržan je, kot pove, pozoren na besede papeža Frančiška, pri nas kot pozitivne avtoritete izpostavi Sanjo Lončar, Andreja Detelo in Violeto Bulc. Dr. Vlado Miheljak, profesor socialne in politične psihologije, poimensko izpostavi predsednika Uefe Aleksandra Čeferina. Politolog dr. Marko Lovec spomni na primer Georgea H. W. Busha, ki mu je po 11. septembru in vojni proti terorizmu močno zrasla podpora, drugi mandat pa je končal kot eden najmanj popularnih ameriških predsednikov.
Vir avtoritete v preprostih dejanjih in ljudeh
"Zame so glavna avtoriteta in skupni imenovalec soočanja z vsemi temi krizami tisti mladi, ki prepoznavajo laži in prevare našega sveta, kakršnega smo starejši sooblikovali. Lažejo jim starši, učitelji, mediji in vrstniki, ko jih silijo v prilagajanje krivično zasnovani družbeni ureditvi in ekonomskemu sistemu, predvsem pa jim ponujajo maske za prikrivanje plehkega niča, okoli katerega se gibljeta glavni vrednoti našega sveta - dobiček in moč," pove duhovnik in publicist Karel Gržan. In nadaljuje: "Ključna avtoriteta so zame anonimni kolesarji in kolesarke, večinoma mladi, ki jih srečujem ob petkih od konca aprila. Mladi za podnebne spremembe in Danes je nov dan so nekaj najlepšega, kar se nam je zgodilo v zadnjih letih. Radio Študent pa prostor, v katerem se že več kot pet desetletij oblikujejo ključni glasovi naše družbe."
Vsi isti? Ne, niso
Da sta dva pogoja za javno rabo uma, razmišlja etnolog in kulturni antropolog Rajko Muršič. "Prvi je politična odgovornost, drugi so javni mediji. Politična odgovornost je odgovornost, ki obsega precej več od kazenske, pravzaprav se ti dve odgovornosti izključujeta: ljudi, ki lažejo in kradejo, bi morali takoj spraviti iz politike. Najprej v strankah, nato na volitvah. Da bi bila politika sploh politika, potrebujemo javne medije. Če bi mediji iz dneva v dan razkrinkavali laži, ki jih trosijo vodilni politiki, če bi jim nastavljali ogledalo, bi verjetno v razumnem času znali ločevati med notoričnimi lažnivci in ljudmi, ki so zmožni delovati na način javne rabe uma. Najbolj presenetljivo je, da imamo v našem parlamentu kar nekaj takšnih poslancev in poslank, a jih preglasi vsesplošno tuljenje, kako so vsi isti. Ne, niso!"
Miheljak: "Žal za Slovenijo lažje rečemo, kdo to ni"
"V mednarodnem okviru avtoritete v času krize z lahkoto izpostavimo. Žal za Slovenijo lažje rečemo, kdo to ni," pa je jasen dr. Vlado Miheljak, profesor socialne in politične psihologije na oddelku za psihologijo filozofske fakultete in na fakulteti za družbene vede. Miheljak tako poda primer iz mednarodnega in domačega okolja. Spomni na papeža Frančiška, ki je "skupnosti vernikov za zgled in v opomin na tradicionalnem umivanju nog med mašo na veliki četrtek leta 2016 namesto domačim, krščanskim slehernikom spokorno umil noge enajstim migrantom, tudi Koptom, hindujcem in celo muslimanom".
"Demokratična inteligenca"
"Dober primer, kako naj avtoritete delujejo, pravzaprav predstavlja nasprotje mačističnega stereotipa - za najboljši primer delovanja v koronakrizi veljajo države z voditeljicami, kot sta Nemčija ali Nova Zelandija," pove politolog dr. Marko Lovec, "kjer so odgovornost prevzele nosilke najvišjih političnih funkcij, ki so vladale z avtoriteto služenja - poslušanja in utemeljevanja odločitev na slišanem. Temu bi lahko rekli demokratična inteligenca. Lepo je, če jo premorejo voditelji, ne moramo pa računati zgolj na to, zato jo moramo gojiti tudi v družbi."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
