Svetovalni telefoni: Zakaj na telefon za pomoč ljudem v stiski kliče vse več starejših mladostnikov?

Telefonskih številk nevladnih organizacij, kamor lahko posameznik anonimno pokliče in na drugi strani pozornemu poslušalcu zaupa svojo stisko oziroma problem, je v Sloveniji kar nekaj. Nekatere izmed njih se lahko pohvalijo z dolgoletnimi izkušnjami. Na letošnji božični večer bo minilo 27 let, odkar je pri Zaupnem telefonu Samarijan prvič zazvonil telefon. Na leto jih pokliče preko 21.500 ljudi, kar je okoli 60 na dan. Največ jih je starih od 40 do 65 let, med njimi je za kak odstotek več žensk.

Kot pove strokovna vodja telefona Tatjana Vertačnik, je malenkost več klicev decembra, malo manj poleti, a ni pravila. Število klicev je odvisno tudi od tega, kaj se dogaja v družbi. Klicatelji njihovo telefonsko številko največkrat zavrtijo zaradi osamljenosti, pomanjkanja socialnega stika z družino, prijatelji in sodelavci. Konkretneje: pokliče žena, ki jo vara mož, gospa zaradi konfliktov s snaho, starejši moški ob izgubi žene, starša zaradi otroka, ki prekomerno uporablja digitalno tehnologijo, mladi moški, da je dobil službo, pa te novice nima s kom deliti. Na njih se obrnejo tudi zaradi težav v fizičnem in duševnem zdravju. Nekateri jih pokličejo večkrat. "Smo pozorno in razumevajoče uho človeku in nam je mar zanj. Ko je človek sprejet, ko začuti spoštovanje in razumevanje, se lahko umiri in bolje lahko razmišlja, kaj lahko naredi, in ne samo česa vsega se ne da narediti," prida Vertačnikova.

Največkrat doživljajo psihično nasilje

Društvo SOS-telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, ki je letos praznovalo 34 let delovanja, je lani prejelo 2200 klicev, kar je povprečno šest klicev na dan. Strokovna vodja programa SOS-telefon Dalida Horvat pove, da so klici povezani s psihičnim, fizičnim, spolnim, ekonomskim in spletnim nasiljem, zanemarjanjem ter zalezovanjem. Največkrat jih pokličejo odrasle ženske zaradi nasilja, ki ga doživljajo v intimno-partnerskih zvezah. Doživljajo vse oblike nasilja, v največji meri pa psihično. Manj je klicev mladih, otrok in moških. Slednji največkrat kličejo, ko so priče nasilja in želijo pomagati drugim žrtvam nasilja. Na SOS-telefonu opažajo, da se povečuje število klicev starejših ljudi, ki doživljajo nasilje, in prič nasilja, ki kličejo zaradi pomoči drugim žrtvam nasilja.

Horvatova naniza oblike pomoči: "Klicateljem nudimo čustveno razbremenitev in moralno podporo. Ozaveščamo jih o oblikah in dinamiki nasilja ter njegovih posledicah. V imenu žrtve lahko prijavimo nasilje policiji, tožilstvu in pristojnemu centru za socialno delo. Vse primere nasilja po prijavi še naprej spremljamo. Prav tako lahko žrtve napotimo v eno izmed naših varnih hiš, v našo podporno skupino za ženske z izkušnjo nasilja, v naše osebno psihosocialno svetovanje ali v našo svetovalno pisarno za priseljenke, v okviru katerih nudimo tudi socialno zagovorništvo."

Sogovornica še nadaljuje, da tudi svetujejo po elektronski pošti in klepetalnici. Pri SOS-telefonu v določenih terminih nudijo tudi svetovanje pravnice, kriminalistke in svetovanje v tujih jezikih – angleščini, bosanščini, hrvaščini in srbščini. Vse njihove oblike pomoči so brezplačne. "Če doživljate ali zaznate nasilje, ne oklevajte in poiščite pomoč. Nasilje je prepovedano in pušča dolgotrajne posledice. Vsakdo si zasluži živeti varno in v miru," še pove Dalida Horvat.

Vse večkrat pomoč poiščejo starejši mladostniki

Leto kasneje od Društva SOS-telefon je začel delovati program Zveze prijateljev mladine Slovenije - telefon TOM za otroke in mladostnike. Kot pravi Tjaša Bertoncelj, strokovna vodja Nacionalne mreže TOM, je tu vedno nekdo, ki se bo prijazno odzval, prisluhnil, razumel, spodbujal in skupaj z mladimi poiskal možne rešitve. In kdo jih najbolj pogosto kontaktira? "Preko telefonske linije, spletne klepetalnice in elektronske pošte nas najpogosteje kontaktirajo otroci in mladostniki, stari med 10 in 16 leti. V zadnjem času opažamo trend, da nam vse bolj zaupajo tudi starejši mladostniki, stari nad 19 let," odvrne Bertoncljeva. Na dan sprejmejo okoli 60 klicev, največ v času preverjanja znanja in zaključevanju ocen, manj pa v času počitnic. Mladi kličejo zaradi problematičnih odnosov v družini in med vrstniki, psihičnih stisk, težav v šoli, medvrstniškega nasilja na spletu, sprašujejo o telesnem razvoju, spolnosti ipd.

TOM spada sicer med preventivne programe, vendar jih kontaktirajo tudi mladi v stanjih, v katerih bi potrebovali strokovno obravnavo, a vanjo niso vključeni. Najpogosteje jim takšni otroci in mladostniki pišejo po e-pošti ali v spletni klepetalnici. Vsebine, s katerimi se mladi preko teh kanalov obračajo na njih, so v veliki večini vezane na duševno zdravje, kot so depresija, samopoškodovanje, samomorilno razmišljanje itd. Po besedah Bertoncljeve je zato zelo pomembno, da odrasli otroku pomagamo razumeti, kaj se mu dogaja, in se potrudimo, da prejme pomoč, ki jo potrebuje: "Da ne bo prepuščen sami sebi."

Več kot 50 predlogov za obravnavo diskriminacije

Vsak, ki meni, da je bil deležen slabše obravnave samo zaradi katere izmed svojih osebnih okoliščin, pa lahko poišče pomoč pri državnem organu za varstvo pred diskriminacijo - Zagovorniku načela enakosti. Pet let je na voljo njihova telefonska številka. Lani so opravili približno 1900 ur svetovanja. Številka vključuje tudi vprašanja in pobude, prejete po običajni ali elektronski pošti. Na ta način so svetovali 440 posameznikom. Poleg svetovanja prejemajo tudi predloge za obravnavo diskriminacije. Lani so jih sprejeli 56. Po njihovem mnenju je med Slovenci poznavanje pravice varstva pred diskriminacijo še nizko. Sicer prejmejo veliko pobud, v katerih so ljudje doživeli neko krivico, "a diskriminacija je samo tista krivica, ki se nam zgodi zaradi katerekoli izmed naših osebnih okoliščin, kot so spol, barva kože, narodnost ali etnično poreklo, jezik, invalidnost, vera ali prepričanje, starost, spolna usmerjenost, zdravstveno stanje in podobno. Gre torej za takšne osebne okoliščine, s katerimi se človek rodi ali jih pridobi in se jih ne more zlahka znebiti," pojasnjujejo pojem diskriminacije.

Nič več diskriminirane zapornice na Igu

Pri Zagovorniku načela enakosti so največkrat ugotovili diskriminacijo na podlagi invalidnosti, rase ali etničnega porekla in državljanstva, družinskega statusa, starševstva, nosečnosti, spola in zdravstvenega stanja. Na vprašanje, kateri primer bi izpostavili, odgovorijo, da so bili medijsko odmevni predvsem primeri, ko so ugotovili diskriminacijo pri božičnicah. In sicer pri tistih, ki so bili med letom odsotni zaradi osebnih okoliščin, kot so nosečnost, starševstvo, zdravstveno stanje ali družinski status. Poleg tega so ugotovili tudi diskriminacijo zapornic v zaporu na Igu. Te v primerjavi z moškimi zaporniki na Dobu niso imele prostora za partnerske stike. Pristojna uprava je nato to uredila. Dosegli so tudi odpravo dolgoletne diskriminacije istospolno usmerjenih moških pri darovanju krvi, ki so bili iz te človekoljubne dejavnosti izključeni samo zaradi te njihove osebne okoliščine. S tem so pomagali tudi prejemnikom krvi.

Pri ocenah diskriminatornosti predpisov pa so izpostavili dosežek, da je državni zbor po njihovi oceni, da je zakonodaja glede posebnega nagrajevanja vrhunskih športnikov diskriminatorna do športnikov invalidov, to diskriminacijo odpravil. Zakon o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa je namreč določal, da imajo športniki z medaljo s svetovnega prvenstva v olimpijski panogi ali disciplini pravico do dodatka k pokojnini, športniki invalidi s primerljivim dosežkom pa ne. Po oceni Zagovornika so vrhunski športniki invalidi in neinvalidi v primerljivem položaju. Zato morajo biti izenačeni tudi v pravicah. To stališče so nato poslanci upoštevali pri ustrezni spremembi zakonodaje v prid športnikom invalidom.

Možna je tudi anonimna prijava

Prijavitelj lahko poda prijavo diskriminacije tudi anonimno, teh je sicer manj. Kot pojasnijo, anonimna prijava mora vseeno imeti navedene bistvene elemente za uvedbo in izvedbo ustreznega postopka. Zagovornik v primeru anonimne prijave nima komu poslati pobude za dopolnitev navedb. In če je taka prijava nepopolna ali pomanjkljiva, odločanja ne more nadaljevati. V primeru anonimne prijave včasih postopka ni mogoče nadaljevati tudi zato, ker bi v postopku razkrili identiteto prijavitelja, ki je želel ostati neimenovan. "Diskriminacija je tudi v Sloveniji prepovedana. Postopek prijave diskriminacije je preprost in brezplačen, ukrepanje večkrat zaleže," sklenejo pri Zagovorniku.