Te dni ima v Velenju svoje varno zatočišče 15 ljudi iz Ukrajine. Pred grozotami vojnih spopadov na domačih tleh so ubežali iz Kijeva in bližnjega Žitomirja. Prav v Žitomirju velenjsko podjetje Esotech gradi deset milijonov evrov vredno čistilno napravo in že 28. februarja so v Slovenijo evakuirali družino njihovega sodelavca Jaroslava, ki je tam vodja gradbišča.

V prvi slovenski kombi, ki je prispel po ukrajinske begunce, je po pretresljivi poti bega iz domovine sedla Jaroslavova soproga Irina s petnajstmesečnim sinkom Dimo, prijateljico in njeno hčerko. V Velenje jih je zgodaj zjutraj s sodelavcem pripeljal Stojan Razbornik. "Vozili smo skupaj 55 ur, 2300 kilometrov, tam smo se ustavili le za pol ure, obrnili avtomobil in vozili nazaj," se je projektni vodja v Esotechu spominjal naporne poti. "Ko se je Irinin mož odločil, da bo ženo, otroka in še dve ženski poskušal spraviti na varno v Slovenijo, sva šla takoj na pot. Ves čas smo bili v stiku. Ker imamo v Ukrajini še veliko sodelavcev, smo jim ponudili pomoč, če se zanjo le odločijo. Brez težav gremo lahko spet na pot."

Ruski sorodniki nam ne verjamejo

Irina je zdaj v Sloveniji že dva tedna, v Ukrajini je moral ostati njen mož in tudi njeni starši, z vsemi pa je zelo težko vzpostaviti stik. "Telefonske linije so slabe in zelo zasedene. Lažje mi kličemo njih, če se le lahko javijo na telefon, a poklicati nas ne morejo. Moj mož je na bojišču, prav tako moj bratranec, ki pa ne želi povedati, kje točno je." Irina je trenutno na porodniškem dopustu, sicer pa dela kot kmetijska inženirka. Pravi, da je njen sinko Dima zelo pogumno prestal dolgo pot in da je nanj ponosna. A videti je, da je boleče tudi razočaranje nad sorodniki, ki jih ima v Rusiji. "Ne verjamejo ničesar, kar jim povem. Vztrajajo, da je resnica tisto, kar vedo oni, in da njihov predsednik skuša Ukrajincem le pomagati. Popolnoma so zaslepljeni in verjamejo le Putinovi propagandi. Ves svet razume, kaj se dogaja, le Rusi ne. In ko ti niti sorodniki ne verjamejo … kaj boš? Moj oče dela za ukrajinsko vojsko, moj stric pa za rusko – strašno sta se skregala."

Pred hotelom v starem delu Velenja se nam pridružita tudi Svitlana in Varvara. Mama in njena osemnajstletna hči. "Z otrokoma, Varvaro in Prokhorjem, ter z mojim očetom, ki ima osemdeset let, smo v Velenje prispeli pozno zvečer 5. marca. Sami smo se z avtomobilom odpravili iz Kijeva v Velenje, potovali smo skozi Madžarsko in Romunijo. Naša pot je bila res neobičajna, a smo izbrali vožnjo skozi dele Ukrajine, ki so se nam zdeli najvarnejši. Hoteli smo ostati doma, verjeli smo, da bo kmalu konec napadov, da počakamo do naše zmage, a ni bilo mogoče. Tudi med potjo smo upali, da nas bodo dosegle novice o koncu napadov in da se lahko vrnemo. A jih ni bilo, nasprotno, bilo je vse huje in huje." Tako doktorica politologije Svitlana, ki je v Kijevu zaposlena na inštitutu za politične vede. Vsi moški iz njene družine, torej tudi njen mož, ki sicer poslovno sodeluje z velenjskim podjetjem, so na bojišču, ona pa se medtem iz Slovenije trudi vzpostaviti pretok informacij. Je del velike skupine ukrajinskih akademikov, ki se trudijo ruskim kolegom pojasniti, kaj se v resnici dogaja. "To se nam zdi zelo pomembno, da tamkajšnji intelektualci izvejo resnico. A dotok informacij v Rusijo je strašno otežen in še tisto, kar pride do njih, v večini razumejo na svoj način," je zgrožena. Njena osemnajstletna hči Varvara je študentka prava in v teh dneh lahko končno na daljavo nadaljuje sodelovanje z odvetniško pisarno, v kateri sicer opravlja pripravništvo.

Mladi nogometaš in bodoča odvetnica

"V Velenju najbolj normalno čas preživlja moj petnajstletni brat Prokhor. V Kijevu je zelo aktiven mladi nogometaš, trenira štirikrat na teden in še igra na tekmah. Tukaj so ga takoj prijazno povezali z velenjskim nogometnim klubom, kjer že ima prijatelje in skoraj vsak dan trenira. Res je zaposlen s tem, kar ima rad, in tako ne razmišlja le o strašnem dogajanju doma," pripoveduje Varvara. In nadaljuje. "Nekaj bi še dodala s pravnega vidika, kot bodoča odvetnica: Rusi so zakrivili ogromno zločinov mednarodnega značaja, vojnih in zločinov proti človeštvu. Ob tem ne smejo ostati nekaznovani in se delati neodgovorne! V tem trenutku so vsi Rusi odgovorni za to, kar se dogaja. Ne le Putin. Odgovarjali bodo mednarodnemu sodišču."

Zmanjkalo je postelj v prodajalnah pohištva

Direktor predstavništva podjetja v Ukrajini Robert Hudournik, sicer tudi častni konzul Ukrajine v Sloveniji, je povedal, da do svojih sodelavcev, čeprav se doslej niso dobro poznali, čutijo dolžnost pomagati v teh strašnih časih. V preteklih dveh tednih so delavci Esotecha opravili že štiri takšne prevoze. V smeri iz Slovenije pa kombije napolnijo s humanitarno pomočjo, namenjeno ukrajinskim braniteljem, po večini z medicinskimi potrebščinami in konzervirano hrano. Trenutno so begunske družine še nastanjene v hotelu, a na lokaciji podjetja jim že urejajo bivanjske enote, kamor se bodo kmalu lahko preselili. "Gre za enovite zaključene celote, ki so bile doslej namenjene našim tujim študentom in sodelavcem. Za te prej prostorne pisarne s kopalnico in manjšo kuhinjo zdaj nabavljamo še postelje, kar pa se je presenetljivo pokazalo kot velika težava. Prav postelj namreč primanjkuje v okoliških prodajnih centrih s pohištvom. Zato smo se povezali z lokalnimi mizarji. Načrtujemo, da bodo nastanitvene kapacitete dovolj za 75 oseb. Seveda pa bomo videli, kako se bo stanje razvijalo v prihodnje." Hudournik je še povedal, da se zavedajo, da je skrb za nastanitev, prehrano in nujne potrebščin za begunce le začetek. Druga zelo pomembna faza je njihova vključitev v družbo.

Tako tudi Marina, ki je prišla v Velenje z zadnjim begunskim kombijem in se že tedne bojuje z nespečnostjo, pove, da si tukaj želijo tudi delati in biti koristni. V tej misli jo podpre Svitlana: "Velenje je mirno mesto, res majhno v primerjavi s Kijevom, a ta mir še kako potrebujemo, da lahko začnemo normalno razmišljati. Še vedno smo prestrašeni od bučanja letal in bobnenja raket. V takih okoliščinah človek vidi, kako malo potrebuje za življenje. Neizmerno smo hvaležni za vso pomoč in gostoljubje."