Ustavni sodniki so ugotovili, da sta zakon in poslovnik o parlamentarni preiskavi v neskladju z ustavo. Postopek za oceno ustavnosti je sprožil sodni svet po tem, ko je državni zbor na pobudo državnega sveta ustanovil preiskovalno parlamentarno preiskavo v zadevi Kangler. Komisija naj bi bila preverjala politično odgovornost vpletenih v pregon nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja, zdaj državnega sekretarja na notranjem ministrstvu. Kangler je bil v več predkazenskih in kazenskih postopkih, ki pa so se končali njemu v prid. Člani komisije pa naj bi v o tem zasliševali tudi policiste, tožilce in sodnike. Temu pa so sodniki nasprotovali. Sodni svet je menil, da obstoječa zakonodaja ne vsebuje ustreznik zakonskih mehanizmov za preprečitev protiustavnih parlamentarnih preiskav, zlasti z vidika posega v neodvisnost sodstva. Ob vložitvi postopka za oceno ustavnosti je sodni svet tudi predlagal ustavnemu sodišču, da to do odločanja zadrži izvrševanje zakona in poslovnika v omenjeni zadevi, čemur je ustavno sodišče pred skoraj poldrugim letom tudi ugodilo.
Sedem od osmih ustavnih sodnikov - sodnik dr. Rok Čeferin se je izločil, saj je njegova pisarna zastopala Kanglerja v sodnih postopkih - je sodnemu svetu pritrdilo, da sta zakon in pravilnik o parlamentarni preiskavi v nasprotju z ustavo, državnemu zboru pa naložila, da v roku enega leta odpravi to neustavnost. Proti je glasoval ddr. Klemen Jaklič. Pri odločitvi ustavnih sodnikov o tem, da se razveljavi akt o odreditvi parlamentarne preiskovalne komisije v zadevi Kangler v delu, ki se nanaša na presojo pravilnosti konkretnih sodnih odločitev in ugotavljanje odgovornosti sodnikov za odločitve v konkretnih sodnih postopkih, pa se je Jakliču ob bok postavil še sodnik Marko Šorli.
Ustavno sodišče je v zvezi z oceno ustavnosti zakona in pravilnika o parlamentarni preiskavi zapisalo, da ustava v splošnem ne prepoveduje parlamentarnih preiskav, ki se nanašajo na sodno vejo oblasti, vendar pa takim parlamentarnim preiskavam postavlja pomembne omejitve. Parlamentarna preiskava se lahko uvede tudi glede vprašanj, ki se nanašajo na delovanje sodstva. A je treba pri tem upoštevati načelo delite oblasti in iz tega izhajajoče načelo neodvisnosti sodnikov. To načelo pa pomeni, da so sodniki vsebinsko (funkcionalno) in personalno (organizacijsko) neodvisni od nedovoljenih vplivov in pritiskov. Predmet parlamentarne preiskave pa ne smejo biti zakonitost ali primernost posamičnih pravnomočnih sodnih odločb in sodnih postopkov. "Nedopustno vplivanje na odločanje sodnika v konkretnem sodnem postopku je lahko v nekaterih primerih že sama odreditev parlamentarne preiskave," še opozarjajo ustavni sodniki. Zakonodajalec pa z obstoječimi akti ni uredil varstva sodniške neodvisnosti v postopku odrejanja parlamentarne preiskave, zato sta tako zakon kot pravilnik v nasprotju z ustavo.
Spomnimo, da so se na ustavno sodišče s pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona o parlamentarni preiskavi in ustavno pritožbo zoper akt o odreditvi parlamentarne preiskave obrnili tudi na vrhovnem državnem tožilstvu in tudi oni so terjali zadrževanje izvajanja zakona in poslovnika v delu, ki se nanaša na tožilce. Temu so ustavni sodniki tudi ugodili, odločitve ustavnih sodnikov glede zasliševanja tožilcev v parlamentarni preiskavi pa za zdaj še ni.
