Klara Avsec
Ura še ni sedem, ko se pred vrati ambulante zdravnice Eve Čander na Teznu že vije vrsta več kot desetih ljudi. Čeprav upajo, da jim uspe skozi vrata priti še v prvi uri ordinacijskega časa, namenjeni nenaročenim pacientom, pa zdravnici šest let izkušenj pravi, da bodo tisti z nenujnimi težavami čakali tudi po več ur, sama pa bo najverjetneje znova prisiljena ostati po delovnem času.
Med časovnimi pritiski in željo po ohranitvi strokovnega standarda
V naslednjih sedmih urah njena ambulanta sprejme 88 pacientov, dobra tretjina jih potrebuje tudi pregled. "Ob tako visoki številki, zaradi katere nimaš prav dosti časa za posameznega pacienta, se je težko zbrati in zares prisluhniti vsakemu," prizna sogovornica in doda, da je to v družinski medicini, kjer težavi pogosto prideš do dna prav s pogovorom, posebno skrb zbujajoče. Kot pojasni, pacientu ne more zaupati, da bo pravilno ocenil nujnost obravnave njegovih težav, zato potrebuje čas, da v pogovoru spozna vse simptome in ugotovi, kaj ga zares muči. Prepričana je, da bi po strokovnem standardu delovala šele, ko bi si lahko za vsakega pacienta vzela 15 minut.
"Včasih se počutim kot zavarovalniški agent, ne pa zdravnica."
Včasih se počuti kot zavarovalniški agent
Nekajkrat tedensko mora tako ostati po koncu delovnega časa. Breme administracije pa je za Čandrovo tudi sicer eden glavnih vzrokov frustracije, saj pogosto zajema dvojno delo, ko je treba iste podatke najprej vnesti v kartoteko, nato pa še v digitalni sistem, pa tudi zato, ker je prepričana, da za velik del teh opravkov prisotnost zdravnika sploh ni potrebna. "Včasih se počutim kot zavarovalniški agent, ne pa zdravnica. Mar je res potrebna zdravniška ocena tega, koliko plenic nekdo potrebuje," še izpostavi.
Vsakodnevno se mora ukvarjati tudi s pingpongovsko neučinkovitostjo, kot v smehu opiše zmedo domačega zdravstvenega sistema. "Specialisti paciente s priporočili napotijo nazaj k nam, kljub temu da bi zanje morali poskrbeti sami, mi pa bi jih morali znova usmeriti nazaj," pojasnjuje, medtem ko iz predala izbrska natisnjen dokument z relevantnim členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki so ga pripravili prav za take primere. Dnevno se jih namreč zvrsti kar nekaj, pove sogovornica, zaradi njih pa se pogosto počuti kot administratorka specialistov.
Mladi zdravniki niso pohlepni in leni, temveč realistični
Zaradi naraščajočih pritiskov na administrativni in količinski ravni prvič v svoji karieri razmišlja o zamenjavi specializacije, čeprav si v prvi vrsti še vedno želi delati kot družinska zdravnica. "V zadnjem letu mi je preobremenjenost končno prišla do živega," prizna. "Čeprav jo čutim že dlje, si sprva nisem zares zaupala, dokler nisem preverila statistike." Ta ji je ponudila objektiven vpogled v obremenitve njene ambulante - samo od lanske pomladi je dnevno število pacientov naraslo za deset. "Trend je vse prej kot pozitiven in upanje, da se razmere uredijo, vse manjše," pojasni. Prav zato je Čandrova tudi ena izmed 39 mariborskih zdravnikov, ki bodo junija pristopili h kolektivni odpovedi, če se razmere ne bodo izboljšale.
Argument, da izboljšanja ne more biti, ker je zdravnikov pač premalo, se ji ne zdi pravičen: "Če bi bila v Sloveniji le dva zdravnika, bi moral vsak imeti milijon pacientov?" Tudi dolgoročno rešitve ne vidi, dokler ne bo specializacija spet privlačna za študente. "Mladi, s katerimi se srečam, ko so v četrtem letniku, še kažejo interes, saj z nami preživijo le teden dni. V šestem že ugotovijo, da ta izbira zahteva delo kot po tekočem traku, nenehno prekinjanje pacientov in časovni stres." Pravi, da jih razume, in da, če bi se za specializacijo znova odločala v današnjih razmerah, ni prepričana o svoji izbiri. "Mladi niso požrešni ali leni, kot marsikdo trdi, preprosto so realistični," verjame in pripomni, da "novi zdravniki, ki pridejo v sistem, postanejo obupani po hitrem postopku. V nekaj letih so v takšnem stanju kot mi po šestih, mi pa smo v podobnem kot starejši kolegi po 15 letih dela."
V četrtek okrogla miza: Bo zdravstvo obtičalo v čakalnici?
O težavah in kako do rešitev v osnovnem javnem zdravstvu, ki v veliki meri sloni le še na predanosti in poklicni zavezanosti zaposlenih, bo govora tudi na javni debati Bo zdravstvo obtičalo v čakalnici?, ki jo pripravljamo pri časniku Večer. V četrtek, 23. maja, bodo ob 17. uri na okrogli mizi o aktualni problematiki govorili državni sekretar na ministrstvu za zdravje Tomaž Pliberšek, vodja mariborske enote Zavoda za zdravstveno zavarovanje Stane Firm, družinska zdravnica Maja Arzenšek in pomočnik direktorja ZD Maribor za finančne zadeve Marko Turčin. Razpravo z iskanjem možnih rešitev, bo v poslovni zgradbi Menerga, industrijska cona Tezno, vodila novinarka Večera Branka Bezjak. Vabljeni. Vstopnine ni. (dr)
O trendu udrihanja po zdravnikih
Čeprav je bila ravno ljubezen do razgibanega dela in človeškega stika glavni razlog, da jo je pot zanesla v družinsko medicino, pa jo stik s pacienti pogosto še dodatno izčrpava. Nekateri, najpogosteje tisti, ki jih vidi le enkrat letno in ki pravega vpogleda v stanje ambulante nimajo, pogosto kričijo na medicinske sestre, izsiljujejo hitrejšo obravnavo in predvsem medicinskim sestram radi zabrusijo priljubljeno frazo, da zdravnike in sestre tako ali tako plačujejo oni. Ob napovedih množičnih odhodov pa niso redki niti očitki, da zdravnike žene le želja po višjih plačah. "A med zdravniki, ki opozarjamo, da smo preobremenjeni in smo na točki, ko smo pripravljeni dati odpoved, ne poznam nikogar, ki bi želel delati privatno. Resnično si želimo boljših razmer, ne zase, kot mnogi verjamejo, saj so boljše razmere v družinski medicini predvsem boljše razmere za paciente," odločno pove zdravnica, ki se tudi ob znižanju potrebnega števila pacientov ne bi nikogar od obstoječih želela odreči na silo. "Le zdravniki, ki bodo prišli na novo, se ne bodo takoj preobremenili in obstajal bo vsaj občutek, da bomo postopoma razbremenjeni tudi mi," zaključi.
