Zaradi koronavirusne krize si povečini bistveno bolj želimo stikov z drugimi ljudmi, pravi predstojnik oddelka za sociologijo, izredni profesor Filozofske fakultete Univerze v Mariboru Miran Lavrič. "Pri dveh večjih skupinah študentov sem pojasnil logiko sociologije generacij, po kateri posebne okoliščine, ki v otroštvu in mladosti vplivajo na posamezno generacijo, dolgoročno zaznamujejo vrednote in načine delovanja te generacije. Vprašal sem jih, kako bo po njihovi oceni korona zaznamovala njihovo generacijo; ali bodo zaradi tega bolj ali manj družabna generacija. Odgovorilo je kakih 80 študentov in prav vsi so bili mnenja, da bodo zaradi izkušnje korone v nadaljnjem življenju bolj iskali in cenili neposredne medčloveške stike. To je samo eden od mnogih znakov, ki kažejo na visoko stopnjo frustriranosti, ki jo ljudje čutimo zaradi hudega prikrajšanja na področju socialnih stikov," razlaga sociolog.
Onemogočanje prej samoumevnih stikov se kaže v medosebnih odnosih, veliko pa je odvisno tudi od posameznika in njegovega čustvovanja, pa pravi terapevtka Mihaela Kovač iz Centra za izobraževanje, supervizijo in terapevtsko pomoč Maribor. Zahteva po distanci terja del naše pozornosti, kar zmanjša sproščenost in spontanost v odnosih, otežena je tudi neverbalna komunikacija, razlaga terapevtka in pripomni, da vsaka nova situacija prinese v človeško psiho stisko, še posebno če je povezana z izgubo temeljne vrednote, kot je zdravje, pripomni Kovačeva.
Drug drugemu pomenimo nevarnost
Epidemija ima najbolj očiten vpliv pri vzdrževanju distance med vsemi, s katerimi si ne delimo mehurčka, oziroma zadrževanju in (fizičnem) druženju predvsem s tistimi, ki so znotraj našega ožjega kroga, pojasnjuje politologinja Ana Pavlič, programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov (IPES), ki je med prvo karanteno opravljala raziskavo Vzdušje v intimno-partnerskih odnosih in družinah v času karantene in povečane negotovosti (2020). "Vse to se je odražalo tudi v navezovanju novih stikov in vezi. Distanca je dobila negativno konotacijo, saj je bila povezana s strahom, da ima drugi nekaj, česar si sami ne želimo," pojasni Pavličeva. "V že tako individualizirani družbi, ki bi v resnici morala na novo iznajti skupnost, smo tako postali drug drugemu nevarnost," razmišlja raziskovalka. "Vpliv epidemije na medosebne odnose je odločilno povezan z našim stanjem pred epidemijo, kar pomembno določa trhlost ali trdnost naših odnosov, našo sposobnost prilagajanja situaciji in zmožnost razreševanja lastnih stisk," razmišlja Pavičeva.
"Splet ali telefon ne moreta nadomestiti temeljnih vidikov druženja, ki so osnova za duševno zdravje in stabilnost."
Spletna komunikacija in tehno stres
Komunikacija preko spleta ali telefona lahko zelo učinkovito nadomesti izmenjavo informacij, nikakor pa ne more nadomestiti nekaterih bolj temeljnih vidikov druženja, ki so osnova za duševno zdravje in stabilnost, pojasnjuje Lavrič. Težje se osredotočamo na različne elemente komunikacije, pojavlja pa se tudi nova oblika stresa – tehno stres, ki je posledica težkega spoprijemanja z obvladovanjem dela od doma in sledenja novim digitalnim načinom opravljanja tega dela, razloži Ana Pavlič. Številne študije že pričajo o dramatičnih učinkih socialnega distanciranja na duševno zdravje. Ena zadnjih je pokazala na 90-odstotni porast depresivnosti v primerjavi z letom pred korono med študenti iz Združenih držav Amerike. Korona pa je med drugim tudi pokazala pomembnost srečanj in kratkih druženj v organizacijah. "Ogromno stvari, ki se v normalnih časih mimogrede razrešijo na hodnikih oziroma ob naključnih neformalnih srečanjih, se v aktualnih razmerah ne razreši," pravi Lavrič. Ljudje tako vemo precej manj o dogajanju v naših organizacijah, kar privede do izgube občutka nadzora nad stvarmi.
Zakoncem težje skrivati nezvestobo
Zaradi določenih omejitev ter ob različnih življenjskih in partnerskih slogih je epidemija nedvomno povzročila porast osamljenosti ter občutkov nerazumljenosti in nesprejetosti, je prepričana Pavličeva. "Ta čas je gotovo pomenil prevetritev v smislu krčenja širših socialnih mrež in po drugi strani pri grajenju še trdnejših odnosov z najbližjimi. In to velja tudi za tiste, ki v odnosih z najbližjimi trpijo, so prestrašeni in jim je bilo sedaj onemogočeno zapustiti dom. Tudi tukaj se je pokazalo pravilo te pandemije – vsi smo bili na preizkušnji, a naše možnosti za reševanje preizkušnje ostajajo različne," komentira programska direktorica IPES-a.
"Ali boš ob meni, ko bom umiral?"
Z Renato Jakob Rovanj, predsednico Slovenskega društva Hospic, smo se pogovarjali tudi o manku človeškega stika med umiranjem bližnjega: "Že z izgubo se pogosto težko sprijaznimo, če pa se od bližnjega ne moremo posloviti, je to še težje, saj preskočimo pomembne procese. Ni prave obrednosti, in ker so stiki omejeni, ni podpore sorodnikov in prijateljev." V Hospicu so si prizadevali, da bi ljudje v domovih za upokojence imeli pravico, da so ob umiranju z njimi svojci, a je bil njihov uspeh odvisen od srčnosti posameznih direktorjev. "Veliko svojcev je povedalo, da so nekateri varovanci zelo nazadovali; recimo ljudje, ki so prej hodili, niso več vstali s postelje, tisti, ki so bili prej bistri, so zgubljeno gledali skozi okno … Vse to kaže na pomembnost odnosa tudi v času poslovitve od telesa, s katerim smo preživeli velik del življenja," pravi Jakob Rovanjeva. O pomembnosti odnosa priča dejstvo, da večina ljudi na vajah, ki jih izvaja Hospic v okviru izobraževanj za prostovoljce, izbere stavek: Ali boš ob meni, ko bom umiral?
Vpliv epidemije na partnerske in družinske odnose je odvisen od odnosov pred njo, poudarja sogovornica. Raziskava IPES-a je pokazala, da je bil zgolj pri 11 odstotkih anketiranih spomin na prvo karanteno prijeten, kar je dober kazalec konteksta odnosov in prihodnosti, ki bo družbi izstavil račun za neenakosti, ki jih je reproducirala že pred epidemijo. Kar 85 odstotkov anketiranih o svojih stiskah med prvim zaprtjem države ni spregovorilo z nikomer.
Terapevtka Mihaela Kovač pri delu opaža predvsem porast števila ljudi s tesnobo in depresijo, pacienti imajo vedno pogosteje težave pri obvladovanju jeze tako v partnerskem odnosu kot pri starševstvu.
V že tako individualizirani družbi, ki bi v resnici morala na novo iznajti skupnost, smo postali drug drugemu nevarnost
Porast števila ljudi s tesnobo in depresijo.
Pogostejše težave pri obvladovanju jeze tako v partnerskem odnosu kot pri starševstvu.
Več ločitev? "Analize kažejo, da je bil glavni razlog v tem, da je bilo zakoncem težje skrivati nezvestobo oziroma 'dvojno življenje'
V Italiji se je lansko leto število ločitev povečalo za kar 60 odstotkov. "Prve analize kažejo, da je bil glavni razlog v tem, da je bilo zaradi omejitvenih ukrepov zakoncem težje skrivati nezvestobo oziroma 'dvojno življenje'. Preliminarne analize statističnega urada Združenega kraljestva pa kažejo, da je bil najpogosteje navajani razlog za sprožitev predloga za ločitev ta, da se partner/-ica vede nerazumno. Oba navedena razloga jasno kažeta na vzročno-posledično zvezo med omejitvenimi ukrepi in naraščajočimi stopnjami ločitev, zato nekateri avtorji govorijo že kar o pandemičnih ločitvah," pojasnjuje Lavrič. Pavličeva pa meni, da so po drugi strani ženske, ki jim je najtežje in so od partnerja (finančno) odvisne, odvisnost še poglobile. Zgovorno je tudi to, da je slaba tretjina vprašanih (moških in žensk) izjavila, da morajo biti ženske v teh časih še posebno nezahtevne in potrpežljive ter miriti napete situacije v družini. Stiske bo recesija, brezvoljnost zaradi situacije, ki ji ne moremo določiti konca, še poglobila. Kot družba bi morali ustvariti okolje, ki bo duševne stiske destigmatiziralo in spodbudilo ljudi k skrbi za duševno zdravje in k iskanju pomoči, sklene Pavličeva.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
