Zadnji žebelj v krsto

Desus pred očmi javnosti umira na obroke. Množični eksodus članov k SAB, ki že dolgo ne skriva svojih apetitov po upokojenski volilni bazi, je še ena velika klofuta za stranko, v kateri so v zadnjem obdobju storili narobe praktično vse, kar se narobe storiti da. Kriza v Desusu se je začela že lani, ko so po vsega nekaj mesecih ugotovili, da z Aleksandro Pivec kot predsednico stranke preprosto ne morejo več naprej. Pivčeva je imela svoje grehe. Del članstva njene afere s prenočevanjem v Izoli nikakor ni mogel prebaviti, tudi ne vstopa stranke v koalicijo Janeza Janše. Velika zmaga Pivčeve nad nekdanjim dolgoletnim šefom stranke Karlom Erjavcem na kongresu je bila hitro po njenem spodrsljaju na Obali pozabljena, v ozadju so začeli nastajati scenariji za politični preobrat stranke po njenem odhodu.

Pompozna vrnitev starega šefa Erjavca in skoraj takojšen izstop Desusa iz Janševe koalicije je nezadovoljni levi del članstva pomiril, a stranko pahnil v novo krizo. Hkrati s Pivčevo je Desus zapustilo kar nekaj dolgoletnih vidnih članov, nekateri od njih so priložnost začutili v njeni novi stranki, odšlo pa je tudi kar nekaj manj znanih posameznikov, ki so stranko več let predstavljali na terenu. Ti so odšli zaradi istega razloga, zaradi katerega so na kongresu januarja 2020 svoj glas dali Pivčevi – ker so Erjavca že takrat imeli "vrh glave". A tako glasno, kot se je teflonski Karl vrnil nazaj na politično prizorišče, tako potihoma se je kot nesojeni kandidat za mandatarja koalicije KUL z njega tudi poslovil, spodletela konstruktivna nezaupnica Janševi vladi pa je Desus stala bistveno več kot druge opozicijske stranke.

Nova serija izstopov vidnih članov in pomanjkanje resne politične strategije, zlasti pa odločitve poslancev Desusa, ki kot "zmerna opozicija" vladi pri ključnih odločitvah nikoli niso zares obrnili hrbta, so stranko pahnili v novo fazo krize. Drži, da so bili poslanci samosvoji že v času Pivčeve in Erjavca, vendar pa v parlamentu že nekaj časa dajejo občutek, da delujejo po principu vse za ohranitev poslanskih stolčkov do rednih volitev in odhoda v pokoj, nekateri bi celo rekli, vse zavoljo lastnih interesov. Ko so spomladi v Desusu podprli interpelacijo kulturnega ministra, treh poslancev ni bilo na glasovanju. V stranki je zato zavrelo. Začasni predsednik Anton Balažek je odstopil, zamenjala ga je Brigita Čokl, ki je trojici poslancev očitala pobalinstvo.

Sledilo je obračunavanje v medijih, grožnje z znanimi odvetniki, del terena pa je zahteval izključitev poslancev. Do junijskega kongresa, na katerem je zmagal Ljubo Jasnič, so za silo uspeli pomiriti strasti. A Jasničeva zmaga ni rešila ničesar. Prvak Desusa ne skriva svojega nezadovoljstva nad poslanci. Po klavzuri je stranki postavil ultimat – če ne gredo oni, bom odšel jaz. Če bi to bitko dobili poslanci, bi moral Desus nekaj mesecev pred volitvami na nov volilni kongres. Javnomnenjske ankete pa stranki medtem ne prizanašajo, tako kot SMC ji napovedujejo gotovo politično smrt. Vse kaže, da se bodo lahko v Desusu po volitvah prepirali samo še glede tega, kdo je zabil zadnji žebelj v krsto stranke upokojencev.