"Prejele smo slabo novico, da so nam zavrnili prošnjo za azil. Kaj naj zdaj storimo? Domov se ne moremo vrniti, saj tam za nas ni varno. Nimamo se kam vrniti in tudi nimamo več nikogar, ki bi za nas skrbel. V Sloveniji se počutimo dobro, navadile smo se, tu živimo že tri leta," v Dnevniku zapišejo izjavo ženske, matere dveh hčera, ki so ji na notranjem ministrstvu zavrnili prošnjo za azil. V Inštitutu 8. marec pojasnjujejo, da je bila prosilka za azil v svoji matični državi žrtev političnega preganjanja zaradi politične aktivnosti svojega moža. Za azil je skupaj s hčerkama zaprosila, ker jo je na njenem domu napadla milica nasprotne politične strani. "Posilstvo je bilo uporabljeno kot vojno nasilje, pred katerim kasneje v svoji matični državi ni mogla najti zavetja, da bi lahko zavarovala sebe in svoji hčeri. Naše ministrstvo njeno prošnjo za azil jemlje iz konteksta in prelahkotno obrazlaga, da posilstvo ne predstavlja 'nehumanega in ponižujočega ravnanja'. Odločba se tako bere, kot da je prosilka 'preveliko težo' pripisovala posilstvu, ker jo je le-to najbolj osebno prizadelo, politično ozadje posilstva in predvsem resno ogroženost v primeru vrnitve prosilke v matično državo pa so odločevalci namenoma spregledali oziroma zanemarili," še pojasnjujejo v inštitutu.
Hčerki obiskujeta šolo, govorita slovensko
Ob tem poudarjajo, da je omenjena družina v Sloveniji že vse od sredine leta 2018, tu ima številne prijatelje, znance in skupnost, ki jo podpira in ji pomaga. Hčerki obiskujeta šolo, vse odkar so prišle v Slovenijo, govorita slovensko in imata tudi svoj krog novih prijateljev. Tu si želita nadaljevati šolanje in si ustvariti mirno življenje. "Zavrnitev prošnje za azil in posledična deportacija tako ne bi pomenila le vrnitve v za družino nevarno okolje, temveč tudi ponovno trganje otrok iz okolja, ki jima je postalo domače, ki jima v zadnjih treh letih nudi varnost in stabilnost. Njihova deportacija bi obenem pomenila izgubo treh let šolanja, pridobljenega znanja slovenščine, socialnih stikov, znanja in prihodnosti, ki jo je družina načrtovala v Sloveniji," še opozarjajo v inštitutu.
Sprejetje zakona po hitrem postopku
"Naključje je hotelo, da se prav na 8. marec začenja zakonodajni postopek predloga sprememb kazenskega zakonika, ki redefinira kaznivo dejanje posilstva in spolnega nasilja po modelu 'samo ja pomeni ja' in nudi maksimalno zaščito žrtev. Vse politične stranke so soglasno potrdile, da naj se zakon obravnava po skrajšanem postopku, kar pomeni, da bo zakon lahko sprejet že aprila," navajajo v Inštitutu 8. marec. Po modelu "samo ja pomeni ja" so kaznivi vsi posegi v spolno nedotakljivost druge osebe brez privolitve te osebe.
Kot poroča Dnevnik, je bil mož prosilke za azil leta 2017 udeležen v opozicijskih demonstracijah. V času uličnega nasilja so policisti vdrli v njihovo stanovanje, moža niso našli, gospo pa so pred očmi hčerk, takrat starih pet in dvanajst let, posilili. Po pobegu iz države je gospa stik z možem izgubila, po spletu okoliščin pa so prišle v Slovenijo.
Tujka je v Sloveniji prosila za azil, a je bila zavrnjena, primer je nato obravnavalo upravno sodišče, prosilki je dalo prav in ministrstvu naložilo ponovno odločanje. Ministrstvo pa je prošnjo za azil tudi v drugo zavrnilo, zato bo znova zadevo v roke prejelo upravno sodišče. Na notranjem ministrstvu so v odločitvi sicer ocenili, da gre pri spolnem napadu za zavržno dejanje, a da vrnitev v izvorno državo ne pomeni kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah. Takšna argumentacija je naletela na plaz kritik.
O spremembah zakonov o tujcih in o mednarodni zaščiti
Danes bo v državnem zboru na odboru za notranje zadeve potekala obravnava sprememb zakonov o tujcih in o mednarodni zaščiti. Notranje ministrstvo, ki ga vodi minister Aleš Hojs, predlaga zaostritve zakonske ureditve, s katerimi bi omejili postopke na meji, dostop do azilnih postopkov, pogoje za pridobitev azila in bivanje beguncev v Sloveniji. Med drugim predlagane spremembe zožujejo tudi pogoje za žrtve posilstev. "Ženske s takšnimi izkušnjami in okoliščinami bi s sprejetjem novega predloga zakona o mednarodni zaščiti še težje, če sploh, dobile status begunk. Pa že sedaj je to agonija," je za Dnevnik opozorila Katarina Bervar Sternad, direktorica Pravno-informacijskega centra PIC.
Sklicujejo se na sodbe ESČP
Na notranjem ministrstvu očitke o nestrokovnem vodenju postopka zavračajo in obžalujejo, "da je konkretna zadeva, ki je za prosilke nedvomno travmatična, predmet javne razprave in hkrati popolnoma izvzeta iz konteksta". Na ministrstvu pojasnjujejo, da konkretnih postopkov mednarodne zaščite ne komentirajo, a ob opisanem primeru dodajajo, da se je ministrstvo v postopku podrobno in izčrpno opredelilo do vseh okoliščin konkretnega primera v skladu z zakonodajo, v okvirih standardov, ki veljajo na področju mednarodne zaščite, in ob upoštevanju relevantne sodne prakse. "Prosilkam so bile v postopku zagotovljene vse pravice in jamstva, ki jih v postopku imajo, glede na njihov položaj pa se je postopek vodil ob upoštevanju njihovih osebnih okoliščin," zatrjujejo. Da se v postopkih presojanja upravičenosti do mednarodne zaščite presoja, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen preganjanju zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini ali tveganju tako imenovane resne škode, morebitna dejanja preganjanja ali resne škode, ki jim je bil prosilec izpostavljen v preteklosti, sama po sebi še ne utemeljujejo priznanja mednarodne zaščite, se pa v postopku ustrezno obravnavajo, navajajo na notranjem ministrstvu. Med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja mora namreč obstajati vzročna zveza. Ministrstvo za notranje zadeve ob tem omenja sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v primeru žensk iz DR Kongo - obe sta navajali posilstvo v domači državi - odločilo, da njuna vrnitev v izvorno državo ne pomeni kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah.