(ZEMLJIN LIST) Prava spodbuda je ekonomska: emisijski kuponi so učinkoviti šele, ko so dragi

Območje Evropske unije je leta 2005 vzpostavilo sistem trgovanja z emisijami toplogrednih plinov (EU ETS). Sistem nalaga, da onesnaževalci (toplarne, termoelektrarne in druge industrije) svojih emisij v ozračje ne morejo izpuščati neobremenjeno in v skladu z lastno presojo oziroma potrebami, temveč sorazmerno s številom emisijskih kuponov, ki jih imajo.

Unovčitev kupona podjetju oziroma industriji omogoča, da lahko v zrak izpusti eno tono ekvivalenta ogljikovega dioksida. Sistem v praksi izpuste regulira na ravni posamezne države in celotne EU, v končni fazi pa teži k temu, da bi se količine emisij postopoma zniževale (do leta 2030 želijo doseči 61-odstotno zmanjšanje emisij v okviru EU ETS). Da bi dosegli zmanjšanje, se mora iz leta v leto znižati tudi število kuponov, ki so onesnaževalcem na voljo. Sistem pravzaprav pritiska na podjetja, da svoje emisije znižajo in vlagajo v bolj okoljsko vzdržne tehnologije in procese, saj morajo v nasprotnem primeru kupone dokupovati po cenah, ki pa se vztrajno dvigajo.

Nekaterim sektorjem sicer določeno število emisijskih kuponov pripada brezplačno (tudi število teh se, kot zapisano, z leti niža). Pri nas so leta 2021 največ brezplačnih kuponov dobili Salonit Anhovo (641.610), Talum Kidričevo (123.123) in Sij Acroni (75.909). Drugi največji onesnaževalci, denimo TEŠ, kuponov več ne dobivajo brezplačno - od leta 2013 morajo namreč termoelektrarne in toplarne (za delež emisij toplogrednih plinov, ki so posledica uporabe fosilnih goriv za proizvodnjo električne energije), celotno količino emisijskih pravic kupiti na dražbi ali na sekundarnem trgu. Celoten strošek izpustov torej ostaja na njih samih, s tem pa jih sistem ETS spodbuja k postopnemu zapiranju oziroma jih usmerja k bolj zelenim virom energije.

Če podjetje oziroma posamezni upravljavec naprave svojih kuponov ne porabi (in s tem dokaže, da znižuje količino izpustov), lahko z njimi trguje ter s prodajo finančno profitira. Cena kuponov je pravzaprav bistvena: če so kuponi prepoceni, industrije ne nagovarjajo, da bi se usmerjala k drugim rešitvam (namesto tega jih raje kupuje po nizkih zneskih, količina emisij pa se ne znižuje). Še do nedavnega je bila cena kuponov preprosto prenizka, da bi podjetja dobila resen ekonomski signal, da se (bolj kot kupovati emisijske pravice) splača vlagati v okoljsko bolj vzdržne tehnologije in proizvodne procese, opozarja Andrej Gnezda iz Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj. "V zadnjem obdobju je cena kuponov končno prišla na raven, ki je spodbudna. Poročila dokazujejo, da je pri ceni 60, 70 ali 80 evrov za tono emisij na ravni posameznih podjetij že smiselno razmišljati o drugih opcijah, denimo o zamenjavi energentov," poudarja sogovornik.

Čeprav cene med letom variirajo, ministrstvo vsako leto izračuna in objavi povprečno ceno emisijskih kuponov za preteklo leto: v letu 2018 so kuponi stali povprečno 15,44 evra, v letu 2019 24,60, leta 2020 24,31, leta 2021 51,89. Cena se vztrajno dviga. V letošnjem letu vrednost dosega že 80 evrov. Podjetjem se posledično bolj splača trajneje nasloviti svoje emisije. "Vprašanje pa je, kako ob naraščajočih cenah reagirajo politike in kako dovzetne so za lobiranje predstavnikov industrijskih združenj in posameznih podjetij. Pričakovati je, da bo - skupaj z višjimi cenami kuponov - prihajalo tudi do poskusov umetnega 'zbijanja' cen," opozarja Gnezda. Pomembno je, da okoljska politika pritiskom ne podleže.

Bo industrija zaradi cen začela bežati iz EU?

Zaradi (pre)visokih cen kuponov nekatere industrije napovedujejo selitev na geografska območja z ohlapnejšo emisijsko regulacijo. Gnezda opozarja, da graditi konkurenčnost z izvajanjem dampinga ni prava pot. "Če zagovarjaš statusa quo - bodisi preko brezplačnih kuponov bodisi preko cenovno dostopnih kuponov - bo situacija na neki točki postala nevzdržna. Do neke mere je to postalo jasno že s trenutno energetsko draginjo. Slovensko gospodarstvo je (v primerjavi z evropskim) v veliki meri sestavljeno iz energetsko intenzivne industrije," opozarja in nadaljuje, da obenem nimamo ustreznih politik, ki bi naslavljale (energetsko) prestrukturiranje in dekarbonizacijo trenutnega gospodarstva. Ker v preteklosti nismo opravili domače naloge, se zdaj (v času draginje), podjetja soočajo s težavami. Osrednji težavi sta dve: prva zadeva vprašanje, kako dolgo bodo posameznim sektorjem kuponi še na voljo brezplačno (zadnji predlogi Evropske komisije gredo v smer, ki je s podnebnega stališča nesprejemljiva, komentira sogovornik), druga pa polemiko glede tega, kako se pristojni sploh odločajo, kateri sektorji so upravičeni do brezplačnih kuponov. "Metodologija izbire ni transparentna, poleg tega pa je obdobje, ko bodo brezplačni kuponi še na voljo, bistveno predolgo," sklene Gnezda.

Prav proizvodnja aluminija, s kakršno se ukvarja kidričevski Talum, spada med sektorje, ki so zelo izpostavljeni tveganju za premestitev emisij CO2 v druge dele sveta, zato je ta sektor upravičen do brezplačne dodelitve določenega števila kuponov. "To je še posebej izraženo od oktobra 2021, ko smo priča zmanjševanju proizvodnje aluminija v EU za 1,1 milijona ton na leto, medtem ko beležimo rast proizvodnje zunaj EU za 1,2 milijona ton letno. Pri tem je treba poudariti, da so emisije toplogrednih plinov v tretjih državah za vsaj trikrat večje, kot je povprečje proizvajalcev v EU," analizirajo v Talumu. Ker je proizvodnja aluminija v Talumu po njihovih besedah ena najboljših (so namreč drugi na svetu po najnižji specifični porabi električne energije na enoto proizvoda) ob hkratnem zmanjševanju primarne proizvodnje trenutno nimajo potrebe po dodatnih nakupih emisijskih kuponov.

V Talumu so sicer na svoji poti trajnostnih strukturnih sprememb že v letu 2020 presegli okoljske ogljične cilje, ki si jih je EU kot cilje zastavila do leta 2030. "Že leta 2020 smo tako izpolnili cilj "Pripravljeni na 55" do 2030, saj smo skupni ogljični odtis iz direktnih emisij CO2 zmanjšali za 79 odstotkov glede na referenčno leto 1990. Glede na leto 2005 pa so emisije toplogrednih plinov manjše za 68 odstotkov, kar tudi izpolnjuje cilj ETS-sektorja," pojasnjujejo in obenem dodajajo, da je po njihovi presoji osnovna pomanjkljivost sistema EU ETS ta, da velja zgolj za države članice EU in ne globalno (v določenih državah sveta sistem sicer uvajajo bolj poskusno).

Od česa je odvisna cena kuponov?

Tržna cena emisijskih pravic je sicer odvisna od številnih faktorjev: količine razdeljenih kuponov, paritete cen goriv (premoga in zemeljskega plina), cen električne energije in povpraševanje po njej, gospodarske rasti oziroma recesije in tako naprej. Mnogi od naštetih faktorjev so trenutno na tnalu zaradi sankcij Evropske unije proti Rusiji. Veterane na trgu emisij so zadnji dogodki sicer spomnili na neljube pretrese v letih 2008 in 2009, ko je cena emisijskih kuponov zaradi finančne krize padla s skoraj 30 evrov za tono na bornih 9 evrov za tono. Če bi se cena kupona tako znižala danes, bi to (v kontekstu teženj po zmanjšanju emisij) zares pomenilo korak nazaj. Vendar pa opazovalci trga napovedujejo, da se to ne bo zgodilo. Po svetovni finančni krizi je recesija namreč zmanjšala gospodarsko aktivnost in uničila povpraševanje po emisijskih kuponih, regulatorji EU ETS pa niso bili zmožni obravnavati presežka kuponov na trgu - posledično so cene padale. Zdaj bo močnejša podnebna politika verjetno preprečila, da bi cene emisijskih kuponov zdrsnile proti izjemno nizkim številkam.

Pomembno je torej tudi, da se s trga odstranjujejo presežki kuponov. Še vedno sicer namreč velja, poroča MMC, da se v primeru zaprtja posamezne naprave emisijski kuponi, ki so bili zanjo predvideni, s trga ne odvzamejo. "Države niso obvezane, da te kupone odvzamejo s trga. Glede na to, da so skoraj vse države članice EU napovedale zaprtje termoelektrarn do leta 2030, si lahko predstavljamo, koliko bo spet nepotrebnih emisijskih kuponov na trgu," je za portal razložila in namignila Barbara Kvac iz društva Fokus.

Kaj s presežnimi kuponi?

Cena kuponov se zaradi presežka lahko spet zniža, kar podjetja spodbuja k trgovanju in ne k zmanjševanju emisij. Skozi leta se je na trgu EU sicer nabralo veliko neporabljenih kuponov, leta 2020 je številka znašala skoraj 1,6 milijarde. Kljub zadnji reviziji EU ETS, ki vodi do znatnega zmanjšanja presežka (v letu 2019 je namreč zaživela tako imenovana "rezerva za stabilnost trga", ki predvideva, da bi odstotek kuponov s trga umaknili v rezervo, če bi njihovo skupno število preseglo določen prag), bo ta trg preplavljal vsaj še do leta 2030, napovedujejo. Organizacija Carbon Market Watch je sicer natančno preučila, kako industrija služi s preprodajo kuponov, ki jih sami ne potrebujejo. V obdobju med letoma 2008 in 2019 je industrija (brez letalstva) namreč prejela več kuponov, kot jih je potrebovala za pokrivanje svojih emisij. S prodajo svojih brezplačno pridobljenih kuponov so profitirali v vrednosti ca. 1,6 milijarde evrov (profitirali so zlasti sektorji proizvodnje cemente opeke in apna). Denar od prodaje emisijskih kuponov se sicer teče v podnebni sklad. Kako lahko korist od zbranega denarja denimo občuti človek v Sloveniji? Če nekdo prosi za subvencijo za, denimo, energetsko sanacijo fasade, je bil verjetno del sredstev, ki jih bo prejel, zagotovljen prav iz prodaje emisijskih kuponov. Težava podnebnega sklada je do zdaj bila, da se sredstva niso porabljala, da so se dodeljevala za namene, ki niso bili povezani z zmanjševanjem emisij, da so se prenašala v naslednja leta in podobno. Zdaj, ko je cena kuponov še toliko višja, je v skladu na voljo več sredstev. "Nujno je sredstva usmeriti tja, kjer so potrebna in kjer bodo učinki največji - v tem trenutku tudi za subvencije za energetsko revna gospodinjstva in sanacijo stavb," predlaga Gnezda iz Umanotere.

Povezavo med ceno elektrike in ceno emisijskih kuponov zadeva tudi aktualna polemika. Ker mora kupone (po visokih cenah) kupovati tudi sektor energetike, je zaradi tega domnevno dražja tudi električna energija. Z namenom zmanjševanja tveganja premestitve emisij iz Evropske unije na območja, kjer velja ohlapnejša zakonodaja glede emisij toplogrednih plinov (zlasti zaradi stroškov cene pravic do emisije), je državam članicam omogočeno, da sprejmejo finančne ukrepe v korist sektorjev in delov sektorjev, ki so izpostavljeni resničnemu tveganju premestitve emisij - gre za shemo kritja posrednih stroškov. To pomoč posameznim sektorjem je Slovenija začela pripravljati pod prejšnjo vlado, nova vlada pa je projekt izpeljala do konca. Gnezda opozarja, da je to shema, s katero bomo financirali delovanje zelo ozkega segmenta podjetij (ca. 15 podjetij), ki bodo relativno visoke subvencije prejela samo na račun tega, da so veliki porabniki energije. "Namesto da bi velik krog podjetij napotili uvajanju obnovljivih virov energije, bomo relativno visoko subvencijo namenili ozkemu krogu podjetij, ki so največji porabniki energije in onesnaževalci," strne Gnezda.