(ANALIZA) SP v rokometu: Pa bo drugič res bolje?

Kot da gre za dve povsem drugačni ekipi. Prva se je lani v Parizu na vsaki tekmi razletela na igrišču, navdušila v domala v vseh prvinah rokometne igre in bila le streljaj oddaljena od kolajne, druga pa si je letos na svetovnem prvenstvu v Zagrebu četrtfinalna vrata zaprla še pred zadnjo tekmo v glavnem delu turnirja. Res je, da je reprezentančni seznam nekoliko drugačen, pomlajen, a spet ne toliko. Od stare garde sta manjkala Dean Bombač in Matej Gaber, Jure Dolenec pa se je sredi mundiala celo vrnil iz reprezentančnega pokoja in nadomestil poškodovanega Nejca Cehteta. Za Slovence je bil v hrvaški prestolnici usoden Egipt, pred njim Islandija. V obrambi je še nekako šlo, težko pa je bilo gledati igro v napadu in številne, tudi za selektorja Uroša Zormana, nerazumljive tehnične napake."Vidiš rdečo luč in greš čez"Zorman ekipi sicer po petkovem porazu ni očital neborbenosti - želja in motivacija, je povedal, sta bili na visoki ravni. Obregnil se je ob sodniški kriterij, a razloge za neuspeh je našel drugje, ne pri delivcih pravice. "Pa saj ste videli, da že prej nismo bili pravi, že pred porazom proti Egiptu," je realen selektor, ki s prstom v prvi vrsti kaže nase. "Mogoče bi moral bolje pripraviti ekipo, mogoče smo res tak narod, da je treba vseskozi pritiskati. Čeprav moramo gledati tudi na moje zdravje." Po njegovem bo po prvenstvu dovolj časa, da vsak, z njim vred, premisli, kako od sebe dati več, tudi v klubskih dresih. "Ko se na koncu pogovarjamo o spisku 35 igralcev, vsak misli, da mora biti v reprezentanci. Vsak je užaljen, ko ni, vsak, ki je tukaj in ne igra dovolj, je spet narobe, in tako naprej. Malo preveliko mišljenje imamo sami o sebi, sploh po olimpijskih igrah. Mi in vi (mediji, op. p.) smo preveč pričakovali, poleteli, privzdignili krila in padli. To je to," si Zorman noče zatiskati oči. "Če se pogovarjamo in rečemo, da ne bomo delali neumnih podaj na pivota, potem sta zraven njega dva, mi pa še kar podamo, je to koncentracija, to je glava. Vidiš rdečo luč in greš čez. Problem je v glavah, ti vidiš in kljub temu greš. Ne vem, kje je tu problem, razen če ti 'bremze' ne delajo. Je pa zanimivo, da se nihče ne zaleti v zid. Vsak pri sebi bo moral to razčistiti, se pogledati v ogledalo, delati na tem. To ni stvar kolektiva."Razloga, zakaj v ekipi, katere igralci so člani najboljših evropskih klubov, številni igrajo v ligi prvakov, prihaja do takšnega števila tehničnih napak, ni našel niti Blaž Janc, ki prvega velikega tekmovanja v vlogi kapetana ne bo ohranil v najlepšem spominu. Med drugim pravi, da bi bilo preveč površno kriviti le koncentracijo, in opozarja, da se pozna tudi utrujenost, ko glava hoče, telo pa ne (z)more. "A to ni glavni krivec, zagotovo ne, nekako nam skozi celoten turnir ni uspelo, da bi obrnili tekmo. Ko se ubranimo, da bi prišli do izenačenja ali da bi povedli, se malo dvignili. Tudi športne sreče nismo imeli, pa je več kot potrebna na takih turnirjih," čustveno med razočaranjem in jezo razlaga član španske Barcelone.Trenutna realnost …Kapetanu se zdi tudi zgrešeno, da so velika tekmovanja tako pogosto. Vsako leto januarja se izmenjujeta evropsko in svetovno prvenstvo, vmes so na štiri leta še olimpijske igre. "Mi smo v nekaj mesecih imeli dva tekmovalna vrhunca. To je preveč. Utrujenost se čuti že od olimpijskih iger in od klubske sezone. Ampak to ni izgovor za nobeno stvar. Smo pa edini šport, ki ima velika tekmovanja tako zgoščena. Tekem je preveč," še pravi Janc. "Tu nam letos ni uspelo, a vemo, da bo prihodnje leto nova priložnost, s podobnimi reprezentancami, le na drugi lokaciji." Osemindvajsetletnik je igralce označil celo za stroj, ki zdrži, dokler pač zdrži. "A kljub temu, da nam ni uspelo v četrtfinale, kamor smo si res želeli priti, to ni tragedija, le trenutna realnost."Da so nad igro na letošnjem prvenstvu razočarani, meni tudi Aleks Vlah, poleg Janca najučinkovitejši v slovenskem napadu, ki je v Zagrebu (pre)večkrat dihal na škrge. "Začeti moramo spet igrati kot v Parizu, potem bo prišla tudi potrebna samozavest. Je pa res, da je med četrtim in 15. mestom več kot deset reprezentanc, s katerimi smo enakovredni. Če imamo dober dan, lahko premagamo vsakega. To smo že dokazali. Nazadnje na olimpijskih igrah," s cmokom v grlu, ko si je tako želel preboja med najboljših osem ekip na svetu, pove Vlah. Namesto nadgradnje olimpijskih predstav so tokrat igrali slabše, dodaja. "A nismo igralci slabši, le igra. V ozadju je psihologija, koncentracija, pritisk. Morda so to razlogi za preveč napak."

(ANALIZA) SP v rokometu: Pa bo drugič res bolje?

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano