Celjski rokomet točno dve desetletji po zgodovinskem uspehu: Vedno si si to želel, sedaj pa imaš

Sezona 2003/2004 je bila sanjska. Verjetno neponovljiva za vse prihodnje generacije rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško. Ta je na današnji dan pred dvema desetletjema postal najboljši evropski klub. In to v sezoni, ko tega od pomlajene ekipe, ki jo je vodil danes žal že pokojni trener Miro Požun (po hudi bolezni je umrl 21. avgusta 2018), ni pričakoval nihče. Celjani so bili v finalu lige prvakov v dveh tekmah boljši od Flensburga. Doma so zmagali s 34:28, nato na povratni tekmi na severu Nemčije izgubili z 28:30, kar pa je bilo dovolj za največji uspeh slovenskega klubskega športa v vsej zgodovini.

Slavje z 20 tisoč navijači

Kapetan Dejan Perić je okoli 16. ure visoko dvignil pokal in nepopisno slavje se je lahko začelo. Na sončnem severu Nemčije se je z rokometaši veselilo 500 navijačev s Florijani na čelu, v Celju je lilo kot iz škafa, a jih je bilo pred dvorano Zlatorog v času tekme desetkrat več. Še isti večer so se združili, ob 21.38 je letalo pristalo na Brniku, še pred tem je dvakrat zaokrožilo nad Celjem. Prvo slavje je bilo pred letališko zgradbo, kjer je šampione pričakalo 2000 najbolj neučakanih navijačev in ob njih pihalni orkester Pivovarne Laško z mažoretkami. Veliko veselje je bilo tudi na avtobusu, ki je igralce in vodstvo popeljal do dvorane Zlatorog. Od Arje vasi do dvorane so avtobus, tudi novinarje, ki smo tekmo spremljali v Celju, spremljala policijska vozila. Prvi mož kluba Tone Turnšek kar ni mogel verjeti, ko je tik pred celjskim športnim parkom in dvorano Zlatorog, ki se je tedaj imenovala še dvorana Pod Golovcem, videl, kako navdušena množica jih pričakuje. "Vedno si si to želel, sedaj pa imaš uresničeno slavje in veselje," je takrat presrečnemu Turnšku dejal Slavko Ivezič. 

Vrhunec navdušenja je prišel opolnoči, ko je konvoj prispel pred dvorano Zlatorog. Tam jih je pričakalo neverjetnih 20 tisoč ljubiteljev rokometa, ki so dobesedno ponoreli, ko so igralci vsak s svojim šampanjcem v roki prišli na oder. Pokal sta prinesla Dejan Perić in Renato Vugrinec. Šampanjec je tekel v potokih, po odru se je pelo in plesalo, igralci so se slekli in odvrgli oblačila med navijače. Slavje, ki ga je polepšal ognjemet, se je nadaljevalo do jutranjih ur in drugi vrhunec doživelo v ponedeljek popoldne, ko so celjskim junakom pripravili sprejem še pred občinsko stavbo. Pet tisoč ljudi je še enkrat podoživelo nepozabni konec tedna. Pivovarji so v letu 2004 postali še državni in pokalni prvaki, že v spremenjeni zasedbi pa 28. novembra v španskem Ciudad Realu tudi evropski superpokalni prvaki. Proglašeni so bili za slovensko športno ekipo leta. 

Nova dvorana, neosvojljiva trdnjava

Uvod v nepozabno sezono se je pričel že leto prej, ko sta celjski župan Bojan Šrot in predsednik Rokometne zveze Slovenije Zoran Janković položila temeljni kamen za dvorano Zlatorog, ki je bila zgrajena v pičlih osmih mesecih. Že 21. decembra leta 2003 je dvorana doživela neponovljivo otvoritveno tekmo v ligi prvakov s španskim Ademarjem Leonom. V njej so Celjani po boleči zaušnici v Španiji, ko so izgubili s kar 13 goli razlike (25:38), zmagali z enako prednostjo (34:21), a se zaradi večjega števila golov na gostovanju uvrstili v četrtfinale. Zadnji španski strel Juanina Garcie iz protinapada je v zadnji sekundi tekme Dejan Perić ubranil​. Na poti do finala so pivovarji ugnali še nemški Lemgo in španski Ciudad Real.

Zlatorog je drugi vrhunec sezone doživel 20. marca 2004, ko so pivovarji po petih izpadih v polfinalu dočakali prvi finale lige prvakov. V Ciudad Realu so slavili s 36:35, doma s 34:32. Dolgoletne sanje kolektiva pod generalnim sponzorstvom pivovarne, ki jo je dolga leta - tako kot klub - vodil nepozabni Tone Turnšek, so se uresničile: Celjani so bili na vrhu Evrope ali, kot je tedaj dejal Renato Vugrinec: "Na vrh Evrope smo stopili, še preden je Slovenija vstopila v Evropo." Naša država se je Evropski uniji pridružila mesec dni kasneje. Konec nepozabne sezone so celjski klub zapustili Dejan Perić, Renato Vugrinec, Žikica Milosavljević in Marko Oštir.