V sezoni 1991/92 si je NK Maribor prvič v zgodovini priigral nastop v evropskih pokalih in v klubu so morali hitro začeti z organizacijskimi pripravami, kako se najbolje in uspešno predstaviti v Evropi. Razmišljati je bilo treba tudi o najmanjših detajlih in kakšna inštitucija bi bil tak klub, kot je NK Maribor, če ne bi imel svoje uradne himne.
Kot velik navijač kluba in ljubitelj nogometa sem na sestanku s tedanjim predsednikom kluba mag. Jožetom Breznikom in direktorjem Željkom Fundakom ponudil, da ustvarim avtorsko himno kluba, ki bi jo Čudežna polja posnela do tekme z velikim Atleticom iz Madrida. Takoj sta bila za to in hitro sem se z vso vnemo lotil projekta. Najprej sem preposlušal vse himne največjih svetovnih klubov velikanov in himne svetovnih nogometnih prvenstev ter ugotovil, da neke posebne formule za himno, ki bi jo navijači takoj vzeli za svojo, pravzaprav ni, saj so vse tako po žanru, ritmu, aranžmajih in besedilih zelo različne.
Zamisli, da bi Čudežna polja predstavila himno na velikem odru na stadionu, po strogih predpisih Uefe ni bilo enostavno realizirati
Tako sem začel razmišljati, kaj bi bilo tisto avtentično naše, o kratkih napevih in vzklikih, ki so jih Viole že uporabljale na tekmah, o udarnem ritmu, tudi o posebnostih našega kultnega stadiona Ljudski vrt. In tako je v sodelovanju z aranžerjem Aljažem Šimekom v začetku septembra 1992 v snemalnem studiju RTV centra Maribor nastala himna, ki je dobila naslov Heja, hej Viole - uradna himna NK Maribor. Da bi vse skupaj zvenelo še bolj avtentično navijaško, nam je čudežnikom pri snemanju zborovskega vokala pomagala tudi večja skupina Viol, ki je bila z nami praktično ves dan in vse skupaj je bilo čudovito doživetje, saj smo vsi vedeli, da nastaja pesem, ki bo naše nogometaše spremljala na vseh tekmah in jim dajala še dodatno energijo za nove zmage.
Uradna predstavitev himne ne bi mogla biti bolj spektakularna, saj je bila prvič predstavljena - in to v živo - na zgodovinski tekmi 16. septembra 1992, ko so se nogometaši Maribora pomerili z znamenitim Atleticom, za katerega so igrali taki zvezdniki, kot so Bernd Schuster, Luis Garcia, Paulo Futre in drugi.
Zamisli, da bi Čudežna polja predstavila himno na krajšem koncertu kar na velikem odru na stadionu, po že takrat strogih predpisih Uefe ni bilo enostavno realizirati. Toda upravi kluba je na koncu uspel dogovor in predstavnik Uefe, delegat Jean-Marie Gantenbein je dovolil pravi presedan in himna je glasno zadonela iz koncertnih zvočnikov. Uprava kluba mi je na tej tekmi zaupala tudi vlogo uradnega napovedovalca in s pridom sem lahko izkoristil jakost ozvočenja ter motiviral navijače h glasnemu bodrenju svojih ljubljencev.
Tako se je začela zgodovina himne našega svetega kluba, ki so jo navijači takoj vzeli za svojo, kar priča tudi že blizu milijon ogledov na Youtubu. V času, ko se je začela evforija spreminjanja klicnih melodij na mobitelih, pa praktično ni bilo pravega navijača, ki si himne ne bi prenesel na svoj telefon. Himno je klub zapisal tudi v svoj statut kot uradni simbol kluba. Postala je tudi zaščitni znak prihoda mariborskih igralcev na igrišče, refrenska melodija in vzklik Maribor, šampion pa za dviganje vzdušja ob mariborskih golih v nasprotnikovo mrežo.
Kako je himna postala priljubljena tudi med igralci skozi generacije, priča tudi to, da me je avtor največjih uspehov vijoličastih Zlatko Zahovič skoraj vedno pozdravil s "Pozdravljen, avtor naše himne", nekdanja zvezdnika NK Maribor Kliton Bozgo in Milko Đurovski pa sta mi pred časom v klepetu v nekdanjem legendarnem Tribuna baru zaupala, kako se je himna prebijala skozi generacije in motivirala igralce tudi med prevozi na gostovanja ter kako so vedno zbodli šoferja s "Kaj je zdaj, kje je himna?", na kar sem še posebno ponosen.
Upam, da bo himna spremljala uspehe mariborskih nogometašev še naprej in da bo ostala kultna vse tja do najmanj stoletnice kluba.
Gorazd Elvič, avtor himne NK Maribor
