Zoran Mijatović
Namesto (vsaj) srebrne medalje bo za večno v kolektivno športno zavest vpisana tista nesrečna blokada Nicolasa Batuma nad Klemnom Prepeličem, ki je preprečila Sloveniji, da bi se v olimpijskem finalu udarila z ameriško reprezentanco. V košarki večjega dosežka ni. A izšlo se je, kot se je, v tolažbo sta ostala četrto mesto in Severina, končno pa je prišel čas za maščevanje.
Stavnice sicer od začetka galske peteline postavljajo med največje favorite Eurobasketa - enako tudi Slovenijo - a popotnica Francozov na tekmovanje skorajda ne bi mogla biti slabša. Ne le, da manjka nekaj asov iz lanske olimpijske ekspedicije, denimo Batum, Nando de Colo in Frank Ntilikina, zdesetkana ekipa je na generalki, v kvalifikacijah za SP 2023, po dveh podaljških izgubila proti Bosni in Hercegovini (96:90). Tudi če je bilo opozorilo ob še pravem času, zaleglo ni; Francozi so tudi Eurobasket začeli s porazom, s 63:76 niso imeli možnosti proti vedno bolj evforični gostiteljici Nemčiji, ki je pred tem na generalki ugnala Slovenijo (90:71).
Morda samo Nemčija galskim petelinom ne leži; proti njej so izpadli tudi na zadnjem Eurobasketu, in to že v osmini finala. Sicer pa so to košarkarji, ustvarjeni za velika tekmovanja. Pred tem so na EP osvojili tri zaporedne medalje - vključno z zlatom v Sloveniji 2013, z zadnjih dveh SP so prišli z bronom, z OI s srebrom. Ja, že zato stavnice ne morejo spregledati Francije pri oblikovanju kroga favoritov, pa čeprav dolgoletnega motorja reprezentance Tonyja Parkerja ni zraven od olimpijade v Riu.
Je pa tu še vedno Vincent Colet, selektor, ki ekipo vodi že od Eurobasketa 2009. Pravcata legenda ne osvaja le reprezentančnih lovorik. S tem, ko je letos pariški Metropolitans popeljal do tretjega mesta v domačem prvenstvu, si je prislužil nominacijo za trenerja leta. Nekaj takšnega tudi moraš biti, če želiš vrhunske posameznike – štiri NBA-jevce in gručo evroligašev – pretvoriti v dobro naoljen stroj za zmagovanje.
Prvo ime ekipe je absolutno center Rudy Gobert. Še preden se bo jeseni iz Utaha preselil v Minnesoto, si želi z reprezentanco osvojiti edino medaljo, ki je še nima – zlato. Leta 2013 ga v Stožicah namreč ni bilo zraven, pa čeprav je leto poprej na istem prizorišču proti Sagadinovim Klemnu Prepeliču, Alenu Omiću in druščini osvojil naslov evropskega podprvaka do 20 let. Odtlej je Gobert zgradil veliko kariero, postal eden najboljših centrov na svetu, slovi pa predvsem po obrambi. Kar šestkrat je bil uvrščen v najboljšo obrambno peterko lige NBA, še bolj kot tam pa njegov stas – 216 cm višine, 235 cm razpona rok in izjemno skočne noge – pride do izraza na evropskih igriščih oziroma v Fibinih pravilih, kjer lahko v raketi pod košem stoji tudi več kot tri sekunde (v NBA mora po tem času ven). Ker je čezenj težko zadeti, bo Slovenija z Luko Dončićem ali Goranom Dragićem najbrž igrala pick'n'roll, da bi košarkar, ki ga bo Gobert pokrival (najbrž Mike Tobey), prihajal na črto za tri točke postavit blok in s tem izpraznil raketo. Tudi če bo Gobert imel težave z osebnimi napakami, se slovenskim centrom ne piše nič dobrega – njegova menjava je nekdanji NBA-jevec in zdaj košarkar Reala Vincent Poirier.
Za razliko od obrambnega stebra Goberta bo v napadu največ odvisno od NBA-jevca Evana Fournierja. Ostrostrelec New York Knicksov je denimo Litovcem nasul kar 27 točk, s tem dosegel več kot tretjino košev svoje ekipe. Z branilskih položajev je še nevaren Thomas Heurtel, ki kljub položaju organizatorja igre še raje kot soigralce razigrava sebe. Veliko pomoč bo imel v lanskem klubskem soigralcu pri Realu, mišičastem Guerschonu Yabuseleju, pa tudi v čistokrvnem atletu iz lige NBA Timothyju Luwawu-Cabarrotu (Atlanta), ki je specialist za obrambne naloge.
Ni dvoma, Francozi bodo fizično najzahtevnejši tekmec, s katerim se je Slovenija srečala, obenem so se z včerajšnjim maščevanjem Bosni in Hercegovini (81:68) tudi uradno uvrstili v osmino finala, zato lahko zaigrajo sproščeno. Ključne tekme, če res ciljajo na zlato, zanje šele prihajajo …
Obiščite spletno stran brez oglasov.
