"Za Dinamo sem dal srce, življenje in mladost. Klub mi denar dolguje že skoraj 30 let. Če mi ne izplačajo dolga, grem v gladovno stavko," je pred osmimi dnevi napovedal legendarni nogometaš Dinama, zdaj 58-letni Slavko Ištvanić. Ker se iz kluba ni oglasil nihče in ni bilo nobenega napredka, je v petek opoldne v svojem domu začel z gladovno stavko, poroča Večernji list. "To počnem tudi zaradi svojega 29-letnega bolnega sina, ki trpi za cerebralno paralizo. To je moja bitka, od katere ne bom odstopil," pravi.
Za Dinamo je odigral 527 tekem. Postal je legenda zagrebškega kluba, za katerega je na igrišču puščal dušo, a klub se mu ni nikoli oddolžil. Po njegovih besedah mu že skoraj tri desetletja dolgujejo 70.000 evrov. "Gre za sodbo Okrajnega sodišča v Zagrebu iz leta 1997. Sam postopek je trajal zelo dolgo – v 90 odstotkih primerov Dinamovi odvetniki sploh niso prišli na obravnavo. Na koncu je sodnica zahtevala, naj se ugotovi, kdo je pravni naslednik NK Dinamo, HAŠK Građanskega in Croatije. Na koncu so sporočili, da je pravni naslednik Dinamo d.d., vendar je ta šel v stečaj. Tako da denarja enostavno ni od kod dobiti," je pojasnil.
Ištvanić je svojo nogometno pot začel prav pri Dinamu, kjer je igral neverjetnih 12 let in zbral več kot 500 nastopov. Leta 1993 je z moštvom osvojil tudi naslov državnega prvaka. Kasneje je igral še za Segesto, Sesvete, Novaljo in Dugo Selo, kjer je zaključil kariero. Bil je eden tistih igralcev, ki jih moraš imeti v ekipi. Dinamov Totti ali Zanetti. Vedno predan moštvu, pravi borec, ki je znal spodbuditi soigralce in prevzeti odgovornost, ko je bilo najtežje. Igral je ob velikih imenih, kot so bili Šuker, Boban, Cvitanović, Shala in Mlinarić.
Njegova predanost klubu se je najbolj pokazala ob dveh osebnih tragedijah. Leta 1989 je dan pred tekmo proti Borcu v Banjaluki izgubil komaj rojeno hčerko. "Se spomnite slavne tekme med Borcem in Dinamom v Banjaluki, ko je Beusan izpraznil tribuno z bad blue boysi? Dan prej mi je umrla hčerka. Rodila se je prezgodaj, bila je v inkubatorju in umrla zaradi sepse. Moja žena je bila še v bolnišnici, jaz pa sem kljub temu odšel na tekmo," je nekoč povedal.
Štiri leta kasneje je doživel novo bolečino – le dan pred finalno tekmo pokala proti Hajduku mu je umrl oče. "Ob štirih popoldne sem pokopal očeta, ob osmih zvečer pa sem igral tekmo proti Hajduku. Toliko mi je Dinamo pomenil. To vedo le moji najbližji," je dejal.
