(INTERVJU) Georgios Dikaioulakos: Pred mojimi očmi se je začela vojna

Že več kot leto in pol je selektor slovenske ženske košarkarske reprezentance, a še najbolj odmevno je Georgios Dikaioulakos opozoril nase, ko je aprila iz zasedbe za domači Eurobasket (15.-25. junija v Stožicah) zaradi neprimernega odnosa izločil kapetanko Niko Barič. Laična javnost je bila ogorčena, dokaz, da Grk ve, kako se temu poslu streže, pa je prišel teden dni kasneje, ko je od evrolige prejel nagrado za najboljšega trenerja leta. Nič čudnega, ko pa je prvič v klubski zgodovini italijansko Familo Schio popeljal ne le do zaključnega turnirja, ampak tudi do tretjega mesta, potem ko so njegove varovanke v zadnji sekundi zadele trojko proti Pragi Teje Oblak. Tudi sicer je to bil Dikaioulakosov šesti preboj na zaključni turnir, pred tem mu je uspelo s turškim Fenerbahčejem in rusko Nadeždo. Svojega posla se je sicer učil v moški grški košarki; nekdanjemu nemškemu selektorju Dirku Bauermannu je asistiral pri Dafniju, nekdanjemu slovenskemu selektorju Slobodanu Subotiću pa pri Olympiakosu. Še pred razpadom Jugoslavije je bil Dikaoiulakos študent in košarkar, ki se je izpopolnjeval na Kosovu in v Sarajevu. Ob začetku vojne bi skorajda obtičal v obleganem mestu, če ne bi prišla pomoč grške vlade. Še iz tistih časov odlično obvlada srbohrvaščino, a ker je današnji mladi generaciji slovenskih košarkaric bližje angleščina, je ta uradni jezik reprezentance.Gospod selektor, najprej čestitke za nagrado trener leta. Koliko vam tovrstna individualna nagrada v ekipnem športu sploh pomeni?"Ja, mislim, da je celo bolj posebna za mojo družino, za moje otroke. To nagrado se pač podeli najboljšemu trenerju, ker so za najboljšo ekipo namenjene že druge lovorike. Sam pa mislim, da nagrada bolj kot meni pripada mojim igralkam za njihovo disciplino, za njihov trud, da moje ideje uresničijo na parketu."S Familo Schio ste dosegli že svoj šesti preboj na zaključni turnir četverice v evroligi, pri čemer enega zaradi covida niste odigrali, za italijanski klub pa je bil to največji uspeh doslej. Sezona je bila najbrž odlična, ali ne?"Že, že, a tudi precej naporna. Imeli smo veliko težav. Vmes je zanosila ena izmed ključnih igralk. Skušali smo kombinirati posamični talent z ekipno košarko, kar zna biti precej zahtevno za trenerja. A ego smo podredili ekipi z namenom, da bi dosegli najboljše mogoče rezultate; trojno krono v Italiji, torej prvenstvo, pokal in superpokal, ter že omenjeno tretje mesto v evroligi. Sploh nisem mogel verjeti, kako veliko je to ljudem pomenilo, dokler jih nisem videl jokati ob vseh teh uspehih. Ponosni niso bili le v našem mestu, ampak po celi Italiji. Bili smo namreč prvi italijanski klub po 21 letih na zaključnem turnirju ženske evrolige. Ne nazadnje se tudi v moški košarki Italijani zadnja leta le redko prebijejo tako daleč."V klubu imate tudi 17-letno talentirano Slovenko Ajšo Sivka, ki pri 192 cm igra celo na zunanjih položajih. Kako perspektivna igralka je?"Kot trener nerad hvalim mlade igralke, kljub temu pa lahko povem le dobro o njej. Spremljal sem jo dolgo časa, preden sem jo pripeljal v klub. Čeprav ste omenili njene fizične predispozicije, vam zagotavljam, da se njen največji talent skriva v umu, v njeni mentaliteti. Športno kulturo je prinesla že od doma, saj izhaja iz športne družine. Ne le, da točno ve, kaj želi doseči v košarki, blesti tudi v šoli. Vse izhaja iz tega. Zdaj ji ostane le trdo delo in seveda klubski načrt, kako jo pravilno usmerjati."Še prej pa tako vas kot njo in druge Slovenke čaka reprezentančni vrhunec. Pravkar ste končali desetdnevni cikel priprav v Mariboru. Kako zadovoljni ste s formo ekipe v tem trenutku?"Trenutno smo končali okrog 65 odstotkov naših priprav, zato smo tudi na 65 odstotkih naših zmožnosti. Preostane nam še 35 odstotkov, da bomo 15. junija res pripravljeni na prvo tekmo. Z dekleti sem zelo zadovoljen, ustvarile so odlično atmosfero in dajejo vse od sebe. Rade imajo državo, ki jo predstavljajo, rade imajo ekipo. Želijo se prebiti čim dlje, kolikor gre. Ker v ekipi zaradi poškodb ali drugih razlogov manjka kar nekaj košarkaric, so zelo mlade igralke celo prisiljene stopiti v ospredje, zato ne želijo zamuditi niti enega dneva priprav. Ta kombinacija z veterankami, ki zelo pomagajo mladim, nam daje določene prednosti, s katerimi bomo zakrili pomanjkljivosti."Zdi se, da je največja pomanjkljivost višina pod košem. Večina poškodovanih košarkaric je igrala prav na teh položajih. Zdaj je tudi jasno, da ne bo nič z naturalizirano Američanko na poziciji centra. Kako boste nadomestili ta deficit?"Postali smo pač nižja ekipa, kar ne pomeni, da bomo zaradi odsotnosti visokih igralk izgubljali tekme. Igrali bomo pač drugačno košarko, kot smo je bili vajeni – hitrejšo, z veliko pastmi in podvajanji ter pritiskom po celem igrišču. Veliko je načinov, kako zmesti tekmeca."Torej pomanjkanje visokih centrov ne bo vplivalo na končni rezultat?"No, tega ne vem. Nihče ne more predvideti rezultatov. Vsekakor pa ne bomo obupali in jokali. Poiskali bomo rešitve in se borili. Samo to lahko zagotavljamo, rezultata res ne."Kakšni pa so vaši cilji na Eurobasketu? S čim bi bili zadovoljni? Teja Oblak omenja četrtfinale."Nikdar v karieri nisem napovedoval ciljev. Od prvega dne, odkar sem trener, pa vse do danes, in tudi v prihodnje bo tako, je moj naslednji cilj naslednji trening. Tako je vse do tekme. Na tekmi je moj naslednji cilj naslednja obramba, naslednji skok, naslednji napad, naslednji met … Samo to so stvari, ki jih zahtevam od svojih igralk. Ne želim jih preobremenjevati s končnim uspehom. Že zato, ker bodo igrale v lastni državi, so na nek način obremenjene, zato želim njihov fokus usmeriti v enostavne stvari, ki jih lahko nadzorujejo. In potem, kar bo, bo."Ali je v morebitni želji, da bi bil ta uspeh čim večji, v zadnjih tednih obstajala možnost, da bi si premislili glede Nike Barič?"Nič takega se ni zgodilo ali spremenilo, da bi si sploh lahko premislil."Doslej je Slovenija odigrala šest pripravljalni tekem - dvakrat je izgubila proti Madžarski, po dvakrat pa premagala Poljsko in Hrvaško -, še dve proti Črni gori jo čakata, a vse te ekipe so, vsaj po Fibini jakostni lestvici sodeč, slabše rangirane. Ali ne manjka kakšna res močna tekma proti prvorazrednim ekipam, kot so denimo vaša Grčija ali Italija, morda Srbija …?"No, jakostne lestvice so eno, a na Eurobasketu nikdar ne veš, kdo bo na vrhu in kdo ne. Saj tudi pri nas nihče ni pričakoval tolikšnega števila poškodb in odsotnosti Američanke, pa nas zato morda postavljajo nižje na jakostni lestvici, kot si v resnici zaslužimo. Tudi sicer gre pri pripravljalnih tekmah bolj zate kot za nasprotnike. Spremljaš namreč, ali stvari, ki si jih treniral, delujejo ali ne. Zmage ali porazi niso pomembni. Sploh če zmaguješ, je potem tako, kot da bi težave pometal pod preprogo. Ne glede na to, proti komu igraš in kakšen je rezultat, moraš zaznati težave svoje ekipe. To je smisel pripravljalnih tekem."Kako drugače, morda celo težje, je voditi reprezentanco kot klub? Resda ste evroligaški trener leta, a v reprezentanci igralk vendarle ne poznate tako dobro kot v klubu, omejeni ste s časom, ne morete kupiti, kar ekipi manjka …"Ja, res je precej drugače. V klubu lahko od igralke tudi zahtevaš karkoli. Če te noče poslušati, ji lahko kadarkoli znižaš plačo, jo odpustiš ali zamenjaš z drugo. V reprezentanci si bolj omejen. Moraš imeti igralke, ki imajo rade ekipo, ki spoštujejo vse člane, ki skrbijo za pozitivno vzdušje in ki so se predvsem željne žrtvovati. Za reprezentanco žrtvuješ sebe, svoj prosti čas in svoj ego. V svoji karieri sem videl že preveč igralk, ki so na reprezentančnih akcijah igrale predvsem zase, za svojo statistiko in za čim boljšo klubsko pogodbo v novi sezoni. To seveda ni ideja reprezentančne košarke. Kot trener se moraš igralkam, željnim reprezentance, prilagoditi. Če nimaš ostrostrelk, moraš pač najti drugačno pot do koša. Če nimaš visokih igralk, prav tako. Skratka, res je precej drugače, ne morem pa reči, da težje. V klubih imaš več različnih rešitev, v reprezentanci pa moraš izkoriščati svoje izkušnje, da te rešitve najdeš in jih vklopiš v mentaliteto reprezentance."In kako se kot Grk vklapljate v slovensko mentaliteto? Kako se počutite v tej reprezentanci?"Več kot odlično. Vsaka oseba, najsi gre za moje pomočnike, vodstvo zveze, igralke ali ljudi od zunaj, navijače, me obravnava, kot da sem domačin, ne tujec. In tudi zato sem hvaležen Sloveniji."Kakšen vpliv bo po vašem mnenju imel domači Eurobasket na slovensko žensko košarko?"To je velika stvar, reklama slovenske ženske košarke. Če bo uspešna, gre pričakovati večji vpis ne le deklet, pač pa tudi fantov v košarkarske klube. A tu se pravi izziv šele začne – kako jih obdržati. Velik odstotek otrok namreč začne v enem športu, nadaljuje pa v drugem. A saj tudi to je v redu. Najhuje je, če izgubijo motivacijo in ostanejo doma z videoigricami."Pogovarjava se v angleščini, ker je to nekako vaš delovni jezik, a slišal sem, da ste vešči tudi srbohrvaščine.(kar sam nadaljuje v pospešeni srbohrvaščini) "Ko sem bil mlad, sem študiral v Prištini. Potem sem prišel v Sarajevo, začela se je vojna, zato sem odšel … Jebiga … Tam sem ostal štiri leta."A vaše igralke so izrazile željo, da se sporazumevate v angleščini. Kako to?"Ko sem prvič prišel, sem začel govoriti v srbohrvaščini. Kot ste slišali, mi gre kar tekoče, skoraj perfektno. A ugotovil sem, da mlade igralke niso ravno vsega najbolje razumele. Prosile so me, če bi se lahko pogovarjali v angleščini, ker jim je to bolj domače. Malce sem se sicer začudil. V avtobusu sem slišal, da poslušajo hrvaško, srbsko glasbo, a sem upošteval njihovo željo."Ali mit o tem, da ste skoraj obtičali v obleganem Sarajevu, drži?"Ja. Pred mojimi očmi se je začela vojna. Spominjam se protivojnih demonstracij pred parlamentom, ko je BIH razglasila samostojnost. Takrat je iznad takratnega hotela Holiday Inn ostrostrelec streljal v množico in v tistem trenutku se je začelo. Sam sem bil tam in še 26 dni nisem mogel zapustiti mesta. Uspelo mi je šele, ko je grška vlada poslala letalo za grške študente. Nekateri smo prišli do njega, nekateri tudi ne." "Nič takega se v primeru Barič ni zgodilo ali spremenilo, da bi si sploh lahko premislil"

(INTERVJU) Georgios Dikaioulakos: Pred mojimi očmi se je začela vojna

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano